Prvi mesec v Adelaidu - prvi vtisi

Razmišljava o tistih prvih dneh, ko sva prišla v Adelaide. Vreme je bilo katastrofalno. Hladno, pihalo je in deževalo. Prve tedne se je vsaj enkrat dnevno vlilo. Vreme je bilo popolnoma drugačno, kot sva pričakovala. Adelaide namreč velja za zelo suho mesto, kjer je povprečna letna količina padavin komajda nekaj več kot 500 mm. Ker sva imela veliko opravkov in ker nisva imela svojega avta, je bilo to precej nadležno. 

Pričakalo naju je sivo in depresivno vreme

Pri prvem obisku centra sva opazila veliko razliko med avstralskimi in evropskimi mesti. Arhitektura je tukaj čisto drugačna, mesto nima izrazitega mestnega jedra, vse ulice so med seboj pravokotne in zelo prostorne. Ogromno je tudi zelenih površin, ki obkrožajo center mesta. Multikulturnost je vidna že na prvi pogled. Ko sva prvič izstopila iz tramvaja na glavni mestni trg Victoria Square, se nama je zazdelo, kot da sva sredi Pekinga. Kljub zahodni kulturi so trgovine drugačne, predvsem tiste z oblekami. Privaditi sva se morala tudi na popolnoma nove artikle v supermarketih.

Prve tedne in tudi v kasnejših mesecih sva prehodila gromozanske razdalje. Nekaj časa sva potrebovala, da sva se navadila na prostranost mesta. Adelaide je namreč ogromen skupek pritličnih in enonadstropnih stavb. Življenje v njem včasih bolj spominja na življenje v ogromni vasi, kot pa na življenje v mestu. Zaradi nizke gradnje se razteza na ogromne razdalje in tisto, kar se ti na zemljevidu zdi le ena ulica, predstavlja eno ali večurni zalogaj hoje. Pri planiranju najinih pohodov po mestu sva se tako velikokrat uštela, saj sva imela senzorje še vedno umerjene na Ljubljano. Problem nama je predstavljalo tudi prečkanje ceste, saj avtomobili vozijo po levi strani ceste. Refleksno pogledaš najprej v levo, a avto prileti iz desne strani. 

V prvih tednih se nama je zdelo mesto precej mrtvo in dolgočasno. Sprehajalne poti in parki so bili prazni. Mesto je bilo živahno le ob delovnem času. Ponoči pa je popolnoma zamrlo, še posebej okolica. V večjem delu mesta tudi javna razsvetljava ne deluje, tako da je ponoči vse temno. Ljudje se večinoma prevažajo z avtomobili, in ko sva se sprehajala po soseski, sva bila ponavadi edina. Spominjava se neke nedelje...bilo je toplo in sončno, idealno vreme za nedeljski sprehod. In spet sva bila edina, ki sva se sprehajala naokrog. Včasih sva se spraševala, kje za vraga so vsi ljudje.

Smešno nama je bilo tudi to, da sva si morala pijačo v baru sama odnesti od šanka do svoje mize. To je tukaj nekaj povsem normalnega. Natakarji samo točijo, streči pa si moraš sam. Glede na to, da je pivo precej drago, bi človek pričakoval, da ga bo imel vsaj postreženega za mizo. V supermarketih ne dobiš alkohola (prodajajo ga le v specializiranih trgovinah), dobiš pa lahko goro zdravil v prosti prodaji.

Ja, veliko je bilo čudnih zadev na začetku. Zadev, ki so naju nemalokrat tudi šokirale. Imela sva precej mešane občutke in vsake toliko sva na najin novi svet gledala precej negativno. Temu strokovnjaki rečejo "prva stopnja prilagajanja na novo okolje". A sčasoma se navadiš...