Peklenska vročina 14.1.2014

Če mislite, da je v naši ljubi Sloveniji vroče, pridite enkrat sredi januarja v Adelaide, pa boste zagotovo spremenili mnenje. Letošnje poletje je bilo rekordno vroče, saj je bilo zabeleženih kar 13 dni, ko se je živo srebro povzpelo nad 40 stopinj Celzija. Januarja je termometer pokazal peklenskih 45,1 stopinj (povezava). Globalno segrevanje kaže svoje zobe tudi tukaj.

Ko ob najbolj vročih dneh stopiš iz stanovanja, te malodane zadane infarkt. Izgleda približno tako, kot da odpreš vročo pečico in daš zraven glavo. Dobesedno peče. K temu je potrebno dodati še neverjetno močno sonce, ki je zaradi visokega UV sevanja zelo nevarno. Tako ni presenetljivo, da ima Avstralija najvišjo stopnjo kožnega raka na svetu (povezava)! Zato, če zahajate v ta konec sveta, pamet v roke in namažite se s sončno kremo z visokim faktorjem, tudi če nameravate biti v senci. Če si kakšno uro zunaj in nisi namazan, si lahko že pošteno opečen.

In če predstavlja vročina težavo podnevi, je še skoraj večji problem ponoči, saj ostane zrak razgret skozi celotno noč in je spanje malodane onemogočeno. Spomniva se neke noči, ko je bila temperatura okoli polnoči 39 stopinj Celzija! Tako 24 ur na dan ropota klima, stanovanje pa je še vedno pregreto. Seveda je problem tudi v gradnji, saj hiše tukaj praktično nimajo izolacije in se, ko ugasneš klimo, v roku desetih minut spet segreje na neznosno temperaturo.

Tudi koalam to poletje ni prizaneslo

Nevarnost predstavljajo tudi številni požari, ki vsako leto redno divjajo v okolici Adelaida in na splošno po celotni Avstraliji. Na srečo letos nismo imeli nobenega v neposredni bližini mesta, jih pa je bilo kar nekaj kakšnih 50 kilometrov izven mesta.

Ja, tako izgleda poletna vročina tu spodaj. Mislim, da se ne bova nikoli več pritoževala nad le-to v Sloveniji. Zdaj lahko rečeva, da je tam poleti prav prijetno frišno. No, vsaj v primerjavi z Avstralijo.

Fuzbal Adelaide vs Sydney 3.1.2014

Že nekaj tednov se je govorilo, da bo italijanski superzvezdnik Alessandro Del Piero, nekdanji nogometaš Juventusa, ki na stara leta brca žogo v Sydneyu, gostoval v Adelaidu. Govorice so bile iz dneva v dan glasnejše, dokler niso bile kakšen teden pred tekmo dokončno potrjene. Legenda prihaja v Adelaide. Tadej je takoj stekel k računalniku in hitro rezerviral karte. 

S tramvajem sva se odpravila na Coopers Stadium, ki je poimenovan po glavnem sponzorju, dobro poznani lokalni pivovarni Coopers. Gre za sodoben objekt, ki lahko gosti do 17.000 navijačev in je domovanje domačega kluba Adelaide United.

Prihod na štadion

Tadej v svojem elementu

Že takoj na začetku so navijači italijanskega zvezdnika razgrnili ogromen napis v njegovo podporo. Navijači Uniteda so takoj vrnili s kontro. Vzdušje je bilo naelektreno. Tekma je bila odlična, končala se je z dvema goloma na vsaki strani in veliko drame. Tudi kakovost nogometa je bila na presenetljivo visoki ravni. Edino razočaranje je bil prav Del Piero, kateremu se leta že precej poznajo. Kljub temu so bile vstopnice nedvomno vredne tistih približno 15 evrov, kar je za avstralski standard kar poceni.

Dobrodošel v Adelaidu Alex

In kontra najbolj srčnih privržencev Uniteda

Legenda v živo

Tudi v Adelaidu imamo svojega Balotellija

Praznovanje novega leta

Pa se je obrnilo še eno leto. Za naju je bilo zaradi urnega premika pri potovanju v Avstralijo še za slabih 8 ur krajše. Bojni načrt za zadnji dan v letu je bil sledeč. Najprej naj bi se dobili v baznem štabu, in sicer v venezuelski rezidenci. Tukaj naj bi nekaj pojedli in popili, saj ne moremo iti lačni in žejni v mesto :D. Kako pametna je bila ta odločitev, smo ugotovili šele nekaj ur zatem. A o tem nekoliko pozneje. Kot že rečeno, smo se najprej dobili pri Victorju in Glaymar, kjer smo poroštiljali.

Masterchef Victor

BBQ v backyardu

Potem smo se odpravili v severni del mesta, v Elder Park, kjer se vsako leto tradicionalno odvijajo koncerti in novoletno odštevanje. Tam nas je pričakala ogromna množica ljudi in dobra glasba. Tudi sami smo se pomešali med množico, a smo kmalu naleteli na problem. V Avstraliji namreč ni dovoljeno piti alkohola na trgih, v parkih in drugih javnih površinah, temveč le na za to začrtanih prostorih. Ker je bila v teh majhnih začrtanih površinah koncentracija ljudi zelo velika in vrsta za pivo neskončno dolga, smo v novo leto vstopili povsem žejni. O kakšni penini smo lahko samo sanjali. Avstralci s svojo zakonodajo proti alkoholu kar precej pretiravajo in s tem zašuštrajo novoletne načrte marsikateremu turistu in novopečenemu migrantu. Kaj ni nenazadnje tradicija, da se v novo leto zakoraka s kozarcem penine v roki?

Neizmerna množica na Elder Parku

No, žejni smo vstopili v novo leto, a pričakal nas je spektakularen ognjemet, ki je trajal dobrih 15 minut. Nebo nad Adelaide Ovalom, novim štadionom v Adelaidu, je bilo razsvetljeno v nešteto različnih odtenkih. Rakete so izstreljevali v ritmu glasbe in tako smo bili priča izjemni harmoniji glasbe in barv. Po koncu ognjemeta smo se v smeri množice premikali nazaj proti centru mesta, z namenom, da bi prijeten večer nadaljevali v kakšnem glasnem lokalu. A doživeli smo še eno razočaranje. Večina lokalov je bilo zaprtih, z izjemo nekaterih, ki so gostili private partyje. Ljudje so odhajali domov, ko ni bila ura še niti ena! Mesto je zamiralo in tako smo se tudi mi odpravili vsak na svojo pot domov. Ja, evropska mesta so pač veliko bolj živahna.

Spektakularen ognjemet nad Adelaide Ovalom

Božič pri Mojci in Urošu 24.12.2013

Božični prazniki. Tisti čas v letu, ki se ga tradicionalno preživi v družbi najbližjih. Čas, ko se vse družina zbere na kupu in uživa ob slastnih dobrotah in božičnih pesmih. Predbožične priprave so se za naju pravzaprav začele že kakšna dva dneva prej, ko je Katja pričela s peko piškotov. Pridno je mesila testo, pečica je neprestano obratovala, Tadej pa je imel funkcijo poskusnega zajčka (kar mu seveda ni bilo ravno težko :D). Rezultati trdega dela so vidni na spodnjih dveh fotografijah.

Rafaelo kroglice in rolada

Linške oči, medenjaki in kifeljčki. Mljask, mljask...

Letošnjega božiča žal nisva mogla preživeti z najinima družinama, smo se pa zato z drugimi družbe željnimi migranti zbrali pri Mojci in Urošu v njunem domovanju na Henley Beachu. Zbrali smo se v nemško-poljsko-slovenski zasedbi. Ob dobrem vinčku in hrani smo se hitro sprostili, poklepetali in pozabavali. Trditi, da je bila večerja pojedina, bi bilo ogromno podcenjevanje, saj je že mejila na prenažiranje do te mere, da je bilo ogroženo zdravje njenih udeležencev. Obilni predjedi, katere kraljica je bila domače narejena pašteta, je sledil ogromen kos šunke, večkilski puran in gora slaščic. Na koncu so bili naši trebuhi tako polni, da smo komaj vstali in se odpravili na sprehod ob morju.

Božično vzdušje

Trije mušketirji

Ubogemu puranu se ne piše dobro :D

Kino pod zvezdami - Glenelg 15.12.2013

Po obisku Slovenskega kluba sva se s tramvajem odpravila v Glenelg, da bi si v kinu na prostem ogledala film Dirka življenja (ang. Rush) režiserja Rona Howarda (imdb). Opeair Cinema je v Glenelgu letos potekal prvič, filme pa so predvajali skoraj celoten december.

Na Moseley Squaru smo se dobili z Glay, Victorjem in Danyjem in se skupaj odpravili do ograjenega prostora čisto blizu morja, kjer je bilo filmsko platno. Našli smo prostor v bližini platna, raztegnili deke in se ulegli na tla. Kmalu pa smo ugotovili, da smo naredili napako, ker si nismo rezervirali ležišč, ki so izgledala izjemno udobno. Ko je sonce zašlo, se je pričelo počasi temniti in film se je začel. Hkrati nama je postalo zaradi močnega vetra z morja tudi precej hladno, vendar je bilo vredno potrpeti.

Na prizorišču pred pričetkom filma

Film je bil fantastičen. Predstavil je zgodbo o  Nikiju Laudi in Jamesu Huntu, dveh dirkačih formule 1, ki sta bila velika rivala in sta se v razburljivi sezoni 1976 borila za naslov prvaka vse do zadnje dirke. Zelo zanimivo in na trenutke dih jemajoče dirkanje, mesarsko klanje za vsako točko v svetovnem prvenstvu, super zgodba in odlična igralska zasedba. Vse, kar si lahko želite v dobrem filmu. Film je vreden ogleda tudi za tiste, ki jih formula 1 ne zanima kaj preveč. Najina ocena: 4.5/5.

Veliko filmsko platno

Predbožično kosilo v Slovenskem klubu 15.12.2013

Za Slovenski klub v Adelaidu sva izvedela že kmalu po najinim prihodu v Avstralijo. Nahaja se dobrih 20 minut izven centra mesta, v Dudley Parku (povezava). Prvič sva si ga prišla ogledat neke nedelje v oktobru. Klubski prostor s številnimi mizami, šankom in kuhinjo je še kar velik. Takrat (tako kot večino nedelj) so bili v klubu zbrani le starejši Slovenci, ki so v Avstralijo migrirali po 2. svetovni vojni. Tako sva malo pokramljala s starejšimi gospodi in gospemi ter poslušala njihove zgodbe o migracijah z ladjami. Pripovedovali so, kako so dober mesec potovali brez, da bi vedeli kam gredo, kaj lahko pričakujejo in brez poznavanja jezika. Slišali so obljube o zemlji tam daleč stran, ki ponuja kruh in zavetje. Ja, tisto so bili popolnoma drugačni časi. Povojni časi.

Naslednjič sva se v Slovenskem klubu znašla na predbožičnem kosilu. Le-tega organizirajo vsako leto kakšen teden pred božičem in velja za največje druženje v Slovenskem klubu. Takrat priromajo tudi mlajši, da vsaj enkrat na leto skupaj z drugimi Slovenci pojedo tradicionalno slovensko kosilo in med seboj pokramljajo v slovenskem jeziku. Midva sva se tja odpravila z Mojco in Urošem. Že v naprej smo rezervirali mizo, saj je ponavadi povpraševanje kar veliko. Cena kosila je bila 25 AUD (približno 18 €). Na srečanje sva komaj čakala, saj sva si zaželela tradicionalne slovenske hrane, saj veste, kakšne dobre domače pečenke, krompirja, kislega zelja, goveje juhce, potice itd.

Ko smo prišli, je bilo v prostoru že živahno. Ljudi je bilo kar veliko, tudi nekaj mlajših. Na mizah nas je pričakala predjed, majhen in okusen narezek. Poleg tega smo zraven dobili še vrč vina, da smo lahko nazdravili tako, kot se spodobi. Zgledalo je obetavno. Sledila je topla predjed, in sicer testenine z bolonjsko omako. Ne preveč slovensko, predvsem pa neokusno. Omaka je bila cenena, pašta prekuhana. Tudi glavna jed ni bila kaj prida. Dva tanka goveja zrezka prelita s pripravljeno omako in vzorcem zamrznjene zelenjave. Sladica je bila še največji fiasko. Odmrznjen jabolčni štrudelj, ki to ni bil, prelit s smetano, ki ni bila niti stepena. Nič od tega ni bilo ne preveč slovensko, ne doma pripravljeno. Tako pač je, če najameš cenen catering.

Uroš, Mojca in Katja v slovenskem klubu

Ko se je razočaranje slabega kosila poleglo, je imel predsednik kluba Ivan Cafuta slovesni nagovor, kjer se je zahvalil vsem navzočim in na kratko predstavil prihodnje dogodke, ki jih bo organiziral klub. Po kosilu se nama je počutje precej izboljšalo, saj sva spoznala nekaj novih ljudi. Prijetno je bilo klepetati z mlajšimi migranti, ki so prišli v Adelaide iz različnih koncev Slovenije, predvsem iz štajerskega konca. No, konec koncev, čeprav sva imela drugačna pričakovanja, sva se imela vseeno lepo.

South Australian Museum 7.12.2013

South Australian Museum (Muzej Južne Avstralije) se nahaja na severnem obrobju centra (North Terrace), v neposredni bližini univerze in knjižnice (povezava). Podoben je Prirodoslovnemu muzeju v Ljubljani. V njem so razstavljene zbirke mineralov, meteoritov in fosilov, zbirke živalskih in rastlinskih vrst ter aboriginskih artefaktov. Muzej je brez vstopnine, je relativno majhen, a kar zanimiv. Ogled vzame kakšni dve uri časa, morda malo več, če te zares prevzame in se zapičiš v vsako podrobnost. Definitivno pa je vreden ogleda. Če ne drugega, se vsaj malo podučiš o zgodovini prvotnih prebivalcev Avstralije.

Pred okostjem orjaškega kita

Zbirka bumerangov, ki so jih uporabljali aborigini

Zbirka mineralov

Še dobro, da so zaprte, ker je Tadej nanje alergičen

Haigh's 26.10.2013

Yes, končno težko pričakovana sobota. Težko pričakovana zaradi ogleda čokoladnice Haigh's. Haigh's je prestižna znamka čokolad, ki prihaja iz Adelaida, svoje izdelke pa prodajajo le v lastnih butičnih prodajalnah. Njihove prodajalne so prekrasne, čokolade so slastne in vedno, ko jih obiščeš, dobiš zraven še kakšen priboljšek za pokušino. Najbolj božanski so njihovi trufli z različnimi okusi, vse od kave in breskve, do shiraza, limone, maline in še pa še. Njihovi izdelki so res vrhunski, so pa tudi precej dragi. Po kvaliteti in ceni bi jih v Sloveniji lahko primerjali z Rustiko.

Hmm ... le kje naj začneva 

Od trenutka, ko sva prvič stopila v njihovo prodajalno na Rundle Mallu, sva se vanjo zaljubila. Zato sva si želela ogledati tudi njihovo proizvodnjo, ki se nahaja nedaleč od najinega stanovanja, na Greenhill Roadu. Tako sva se tisto soboto odpravila na voden ogled njihove proizvodnje. Na ogled smo odšli v skupini kakih 20 ljudi. Vodička nas je najprej privedla v majhno sobico, kjer smo ob poslušanju zgodovine grizljali čokolado. Čokoladnico je leta 1915 odprl Alfred Haigh na King William Streetu, na mestu, kjer stoji butična prodajalna še danes. Podjetje je začelo hitro žeti uspehe in se je že štiri leta pozneje razširilo na lokacijo na Greenhill Roadu, kjer se danes nahaja njihova proizvodnja. Po smrti Alfreda je leta 1933 posel prevzel sin Claude. Leta 1946 se je poslu pridružil še vnuk John, ki se je pred tem uril v Švici, v vsem dobro znanem Lindtu. John je v deželi čokolade pridobil neprecenljive izkušnje, ki jih je kasneje tudi unovčil in revolucioniral proizvodnjo čokolade na nivo, ki ga poznamo danes. Haigh's je še vedno družinsko podjetje, ki ga vodi že četrta generacija Haighsov. Svoje izdelke prodaja v 14 trgovinicah v Avstraliji.

Po kratkem pregledu zgodovine smo se sprehodili skozi proizvodnjo, kjer nam je vodička predstavila celoten postopek izdelave - vse od surovega kakavovega zrna do končnega izdelka. Pri tem smo si lahko ogledovali, kako spretni delavci ročno nanašajo svetlečo čokoladno glazuro. Kar sline so se nam cedile. Ogled smo končali v njihovi prodajalni, kjer smo prejeli kupon za 10-odstotni popust na dan ogleda. Mislim, da ni potrebno posebej poudariti, da sva kupon tudi unovčila.

Božanski trufli

Zvezne volitve 7.9.2013

V prvih mesecih v Avstraliji sva zvečer pogosto gledala televizijo, saj sva želela biti na tekočem z dogajanjem. Poleg tega je gledanje televizije tudi dober način privajanja na avstralščino. Vroča tema tistega časa so bile zvezne volitve. Z vseh strani sva bila bombardirana s politično propagando. Avstralski parlament je dvodomen. Zgornji dom parlamenta predstavlja Senate, spodnji dom pa House of Representatives. Kar je predvsem zanimivo tukaj je, da so volitve obvezne. Volilna udeležba je zaradi tega več kot 90 %. Če ne prideš na volitve, pa moraš podati razlog, zakaj te ni.

V ospredju volitev sta bili kot tradicionalno dve stranki, levosredinski laburisti (ang. Labor Party) in desnosredinski liberalci (Liberal Party). Laburisti so bili v iztekajočem mandatu vladajoča stranka, katere vodja je bil Kevin Rudd. Opozicijo je vodil Tony Abbot. Kandidiralo je tudi veliko drugih strank, kot so npr. zelenčki (Australian Greens) in Palmer United Party, katere ustanovitelj in vodja je rudarski magnat Clive Palmer. V Avstraliji je, podobno kot v ZDA, volilna baza izrazito polarizirana, saj veliko večino glasov prejmeta dve glavni stranki.

Javnomnenjske raziskave so že od samega začetka kazale na zmago Abbota, ki je na koncu tudi zanesljivo zmagal. Enkrat ali dvakrat sva celo spremljala predvolilno debato, ki je bila kar pestra in ognjevita. Propaganda večinoma ni bazirana na lastnem programu in idejah, temveč na pljuvanju čez nasprotnike. Prljava igra pač.

Glavne točke, okoli katerih se je vrtela debata, so bile ukinitev davka na izpust CO2, ki ga je uvedla laburistična vlada, kaj narediti z iskalci azila (reveži, ki se poskušajo večinoma iz Indonezije s čolni pretihotapiti v Avstralijo), znižanje brezposelnosti, reševanje avtomobilskega velikana znamke Holden, istospolne poroke in še druge manjše teme.

Nama je bil izrazito bolj všeč vodja laburistov in dotedanji predsednik vlade Kevin Rudd, ki je zelo karizmatičen in dober govorec (včasih celo preveč blebeta). 

Tudi z Ruddovo politiko se nekako bolje poistovetiva. Kar nekajkrat naju je presenetil s svojimi odličnimi replikami. Tu je eden izmed primerov.

Spoznavanje Slovencev v Adelaidu

Obstaja lep angleški rek, ki se glasi: "Birds of a feather flock together". To v dobesednem prevodu pomeni, da letijo ptice iste vrste skupaj v jati, pomen tega pa je kristalno jasen.

Ko odideš v tujino, šele vidiš, kaj si zapustil. Pogrešaš svoj jezik, ljudi in navade. Ko sva prišla v Adelaide, sva imela nekaj kontaktov Slovencev, ki živijo tukaj. Želela sva se dobiti z njimi, da kakšno rečemo v slovenščini in izveva kakšno koristno informacijo iz prve roke. Tako sva se kaj kmalu srečala s starejšo gospo Anico, ki živi v Adelaidu že dolga dolga leta. Z njo smo se dobili na tortici, kjer smo malo poklepetali. Gospa je zelo prijazna in prijetna in naju je kasneje z avtom popeljala še na kratek izlet v hribe, kjer ima hišo. Zvečer pa smo ob pripovedovanju njenih zgodb iz preteklosti še skupaj povečerjali.

Z gospo Anico pred njeno hišo v hribih

Imela sva tudi kontakt od mladega slovenskega para, ki živi v Adelaidu že par let. Z Mojco in Urošem sva se srečala nekaj dni zatem, ko sva prispela. Dobili smo se na kosilu v Henley Beach-u, kjer onadva tudi živita. Oba sta zelo prijetni osebi in lepo je bilo kramljati z njima. Sta lastnika uspešnega frizerskega salona Kinky Curly Straight. Uroš je glavni frizer, Mojca pa vodi biznis. Redno pobirata razno razne nagrade in priznanja. Salon je res prelep in tudi midva ga vsakih nekaj mesecev obiščeva.

Z Mojco in Urošem na pomolu v Henley Beach-u

Prvi mesec v Adelaidu - prvi vtisi

Razmišljava o tistih prvih dneh, ko sva prišla v Adelaide. Vreme je bilo katastrofalno. Hladno, pihalo je in deževalo. Prve tedne se je vsaj enkrat dnevno vlilo. Vreme je bilo popolnoma drugačno, kot sva pričakovala. Adelaide namreč velja za zelo suho mesto, kjer je povprečna letna količina padavin komajda nekaj več kot 500 mm. Ker sva imela veliko opravkov in ker nisva imela svojega avta, je bilo to precej nadležno. 

Pričakalo naju je sivo in depresivno vreme

Pri prvem obisku centra sva opazila veliko razliko med avstralskimi in evropskimi mesti. Arhitektura je tukaj čisto drugačna, mesto nima izrazitega mestnega jedra, vse ulice so med seboj pravokotne in zelo prostorne. Ogromno je tudi zelenih površin, ki obkrožajo center mesta. Multikulturnost je vidna že na prvi pogled. Ko sva prvič izstopila iz tramvaja na glavni mestni trg Victoria Square, se nama je zazdelo, kot da sva sredi Pekinga. Kljub zahodni kulturi so trgovine drugačne, predvsem tiste z oblekami. Privaditi sva se morala tudi na popolnoma nove artikle v supermarketih.

Prve tedne in tudi v kasnejših mesecih sva prehodila gromozanske razdalje. Nekaj časa sva potrebovala, da sva se navadila na prostranost mesta. Adelaide je namreč ogromen skupek pritličnih in enonadstropnih stavb. Življenje v njem včasih bolj spominja na življenje v ogromni vasi, kot pa na življenje v mestu. Zaradi nizke gradnje se razteza na ogromne razdalje in tisto, kar se ti na zemljevidu zdi le ena ulica, predstavlja eno ali večurni zalogaj hoje. Pri planiranju najinih pohodov po mestu sva se tako velikokrat uštela, saj sva imela senzorje še vedno umerjene na Ljubljano. Problem nama je predstavljalo tudi prečkanje ceste, saj avtomobili vozijo po levi strani ceste. Refleksno pogledaš najprej v levo, a avto prileti iz desne strani. 

V prvih tednih se nama je zdelo mesto precej mrtvo in dolgočasno. Sprehajalne poti in parki so bili prazni. Mesto je bilo živahno le ob delovnem času. Ponoči pa je popolnoma zamrlo, še posebej okolica. V večjem delu mesta tudi javna razsvetljava ne deluje, tako da je ponoči vse temno. Ljudje se večinoma prevažajo z avtomobili, in ko sva se sprehajala po soseski, sva bila ponavadi edina. Spominjava se neke nedelje...bilo je toplo in sončno, idealno vreme za nedeljski sprehod. In spet sva bila edina, ki sva se sprehajala naokrog. Včasih sva se spraševala, kje za vraga so vsi ljudje.

Smešno nama je bilo tudi to, da sva si morala pijačo v baru sama odnesti od šanka do svoje mize. To je tukaj nekaj povsem normalnega. Natakarji samo točijo, streči pa si moraš sam. Glede na to, da je pivo precej drago, bi človek pričakoval, da ga bo imel vsaj postreženega za mizo. V supermarketih ne dobiš alkohola (prodajajo ga le v specializiranih trgovinah), dobiš pa lahko goro zdravil v prosti prodaji.

Ja, veliko je bilo čudnih zadev na začetku. Zadev, ki so naju nemalokrat tudi šokirale. Imela sva precej mešane občutke in vsake toliko sva na najin novi svet gledala precej negativno. Temu strokovnjaki rečejo "prva stopnja prilagajanja na novo okolje". A sčasoma se navadiš...

Adelaide - prestolnica Južne Avstralije

Adelaide je največje mesto in prestolnica Južne Avstralije ter peto največje mesto v Avstraliji. Ima približno 1,2 milijona prebivalcev in se razteza približno 20 km v smeri vzhod-zahod, vse od morja pa do hribov ter približno 90 km v smeri sever-jug. Kljub relativno majhni populaciji ima ogromno površino. Razlog tiči v tem, da živijo skoraj vsi prebivalci v nizkih gradnjah. Visoke gradnje se nahajajo le v strogem centru mesta in so večinoma poslovni prostori.

Lokacija Adelaida, več na google maps (povezava)

Mesto je bilo ustanovljeno leta 1836 ob reki Torrens. Južna Avstralija je bila prva svobodna kolonija v Avstraliji, kar pomeni, da so jo ustanovili svobodni priseljenci, za razliko od ostalih zveznih držav, ki so bile britanske kazenske kolonije. Več na wiki (povezava).

Adelaide je bil iz strani The Economist v letih 2010, 2011 in 2012 proglašen za eno izmed desetih najboljših mest za živeti na svetu. Velja pa tudi za najbolj zeleno mesto v Avstraliji.