Let in pristanek v Adelaidu 3.7.2013

Polna strahu in vznemirjenja sva bila tistega dne na letališču v Benetkah. Polna adrenalina pred novimi izzivi, ki nama jih bo prineslo življenje 16.000 km stran. Začelo se je z zapletom, saj sva pri dokazovanju vize naletela na neljub dogodek. Delavka za šalterjem na letališču nama je dejala, da je viza za Katjo neveljavna, saj se številka potnega lista ne ujema z vizo. Glej ga zlomka, mesec dni preden sva odšla, je Katja dobila nov potni list z novim priimkom, saj sva bila sveže poročena. Seveda sva o tem obvestila vse pristojne organe v Avstraliji, vendar so birokrati, kot je to v navadi, po domače rečeno zašuštrali in tega v njihovi bazi niso pravočasno spremenili. No, po kakšne pol ure travm in nekaj telefonskih klicih je bilo končno vse v redu. V solzah sva odletela novim izzivom naproti.

Po 6 urah udobnega leta v boeingu sva pristala v Dubaju. Pričakalo naju je ogromno letališče. V zgornjem nadstropju sva se sprehodila med številnimi duty free trgovinicami. Seveda se tudi midva nisva mogla upreti nakupovanju. Po dvournem sprehajanju sva se vkrcala na letalo za najino končno destinacijo.

Na luksuznem letališču v Dubaju

Let iz Dubaja do Adelaida je bil nekoliko daljši, in sicer je trajal 12 ur. Čas sva si krajšala s filmi in serijami, ki nama jih na touch-screen zaslonih na sedežih ni zmanjkalo. Hrana je bila dobra, osebje pa prijazno. Emirates je bila kar dobra izbira. Ob 20.00 po lokalnem času sva pristala na letališču v Adelaidu. Čakalo naju je izpolnjevanje obrazcev in deklaracij ter pregled s psom. Avstralska carina zna biti zelo nadležna, ogromno stvari je strogo prepovedano pripeljati v Avstralijo, med drugim banane, meso, mlečne izdelke, umazane čevlje itd. Na srečo je šlo vse kot po maslu in kmalu sva bila na prostosti.

Na letališču v Adelaidu

Prispela sva na ulice Adelaida. Pihalo je, bilo je temno in hladno. Vzdušje je bilo turobno, bila sva v neznanem svetu. Do hotela sva imela 10 min hoje in vleke težkih kovčkov. No, vsaj tako je bilo planirano. Na temnih ulicah sva se hitro izgubila in po dobre pol ure tavanja s težkimi kovčki sva poklicala taksi, ki naju je zapeljal dobrih 200 m in nama zakasiral 10 dolarjev. Če ne drugega, sva vsaj varno prišla do hotela. Bila sva tako utrujena, da sva kljub jetlagu zelo hitro zaspala. Pred nama je bil naporen dan, bolje rečeno naporni dnevi.