S kolesom naokrog - Henley Beach in Glenelg 19.10.2013

Na lepo sončno soboto smo se z Venezuelci in Danyjem odpravili na kolesarsko avanturo. Zjutraj smo se dobili v mestu pred sposojevalnico koles, kjer si lahko kolo, podobno kot v Ljubljani, izposodiš zastonj. Izbira koles je kar velika, vendar so večinoma vsa zelo obrabljena in precej slaba. Definitivno niso primerna za dolge ali gorske ture.

Kolesarska ekipa na štartu etape

Naša pot

Pot nas je vodila ob reki Torrens, ki teče skozi Adelaide. Reka Torrens je dolga 85 km in izvira v bližnjih hribih. Tako v zgodovini kot tudi danes je imela velik pomen za razvoj mesta, saj so zajetja v zgornjem delu toka ključna za vodooskrbo prebivalcev. Reka je poimenovana v čast polkovniku Robertu Torrensu, ki je bil leta 1836 eden izmed ustanoviteljev mesta. Njeno originalno, aboriginsko ime je Karra wirra-parri. Več informacij si lahko preberete na tej povezavi. Pokrajina ob reki je slikovita; popeljali smo se celo čez pravljično deželo.

Kolesarjenje ob bregu reke Torrens

Pravljična dežela, v ozadju pa obrisi pivovarne - povsem drugačna pravljica :)

Po dobri uri kolesarjenja smo pred seboj zagledali peščeno plažo na Henley Beachu, kjer se reka izliva v morje. Po kratkem počitku smo se odpravili v smeri proti jugu in najprej s kolesi prečkali reko, potem pa nekaj kilometrov kolesarili po belem pesku. Pot nas je nato vodila po kolesarski stezi vse do Glenelga. Tam smo si privoščili daljši oddih in kratek fotošuting. Nazaj smo se vrnili po nasprotnem bregu reke. Pot za nazaj je bila kar naporna, saj so bile naše kolesarjenja nenavajene noge in riti precej boleče, poleg tega je začelo pripekati še močno sonce. Po kakih dveh urah kolesarjenja do izhodišča smo bili presrečni, da smo se skobacali iz starih in zguncanih koles.

Pri izlivu reke 

Prečkanje "mogočne" reke

Namakanje nog v hladni vodi

Sprehod po plaži

Počitek v senci se je še kako prilegel

Zvezne volitve 7.9.2013

V prvih mesecih v Avstraliji sva zvečer pogosto gledala televizijo, saj sva želela biti na tekočem z dogajanjem. Poleg tega je gledanje televizije tudi dober način privajanja na avstralščino. Vroča tema tistega časa so bile zvezne volitve. Z vseh strani sva bila bombardirana s politično propagando. Avstralski parlament je dvodomen. Zgornji dom parlamenta predstavlja Senate, spodnji dom pa House of Representatives. Kar je predvsem zanimivo tukaj je, da so volitve obvezne. Volilna udeležba je zaradi tega več kot 90 %. Če ne prideš na volitve, pa moraš podati razlog, zakaj te ni.

V ospredju volitev sta bili kot tradicionalno dve stranki, levosredinski laburisti (ang. Labor Party) in desnosredinski liberalci (Liberal Party). Laburisti so bili v iztekajočem mandatu vladajoča stranka, katere vodja je bil Kevin Rudd. Opozicijo je vodil Tony Abbot. Kandidiralo je tudi veliko drugih strank, kot so npr. zelenčki (Australian Greens) in Palmer United Party, katere ustanovitelj in vodja je rudarski magnat Clive Palmer. V Avstraliji je, podobno kot v ZDA, volilna baza izrazito polarizirana, saj veliko večino glasov prejmeta dve glavni stranki.

Javnomnenjske raziskave so že od samega začetka kazale na zmago Abbota, ki je na koncu tudi zanesljivo zmagal. Enkrat ali dvakrat sva celo spremljala predvolilno debato, ki je bila kar pestra in ognjevita. Propaganda večinoma ni bazirana na lastnem programu in idejah, temveč na pljuvanju čez nasprotnike. Prljava igra pač.

Glavne točke, okoli katerih se je vrtela debata, so bile ukinitev davka na izpust CO2, ki ga je uvedla laburistična vlada, kaj narediti z iskalci azila (reveži, ki se poskušajo večinoma iz Indonezije s čolni pretihotapiti v Avstralijo), znižanje brezposelnosti, reševanje avtomobilskega velikana znamke Holden, istospolne poroke in še druge manjše teme.

Nama je bil izrazito bolj všeč vodja laburistov in dotedanji predsednik vlade Kevin Rudd, ki je zelo karizmatičen in dober govorec (včasih celo preveč blebeta). 

Tudi z Ruddovo politiko se nekako bolje poistovetiva. Kar nekajkrat naju je presenetil s svojimi odličnimi replikami. Tu je eden izmed primerov.

Med kenguruji in koalami - Cleland Wildlife Park 1.9.2013

Cleland Wildlife Park je ena izmed večjih turističnih znamenitosti Južne Avstralije. Park se razteza na površini 35 hektarjev, v njem pa lahko občuduješ značilne avstralske živali, kot so kenguruji, koale in emuji. Za ta izlet sva imela velika pričakovanja, saj se lahko med njimi tudi prosto sprehajaš in jih hraniš. Na pot sva se odpravila z avtobusom, ki naju je okoli Mount Loftyja peljal v hribe. Družbo na avtobusu nama je delal Dany, ki prihaja iz Sirije in je bil Tadejev sošolec iz tečaja angleščine. Dany je 11 let živel v Savdski Arabiji in nama je med vožnjo pripovedoval o tamkajšnjem življenju. Iz prve roke sva izvedela, kako je živeti v njihovi družbi, kjer ženske ne smejo voziti in nimajo skorajda nobenih pravic, kjer moški lahko udari žensko v javnosti brez, da bi kdo posredoval, kjer so gorivo, voda in elektrika praktično zastonj in kjer morajo nemuslimani uporabljati druge ceste kot muslimani. 

Po približno 40 minutah vožnje smo prispeli v Cleland. Tam smo se dobili še z ekipo Venezuelcev in ukrajinskim parom. Bili smo kar precej multikulturni. Od Ukrajinke Sandre smo dobili lekcijo o nevarnosti sonca v Avstraliji, Avstralija ima namreč eno izmed najmočnejših sončnih sevanj in posledično veliko obolenj z rakom na koži. Poučila nas je, da je tukaj potrebno uporabljati kreme za sončenjem z visokim faktorjem. No, takoj po tem sva si v prodajalni kupila kremo za sončenje s faktorjem 50.

Pred vhodom v park

Končno v parku. Najprej smo prikorakali do ograjenega prostora, kjer se je nahajal zloglasni tasmanski vrag. Gre za majhno, črno in skrivnostno živalco. Ko smo prišli tja, je vragec laufal sto na uro v krogih med grmovjem in ga je bilo zelo težko ujeti v objektiv.

Tasmanski vrag v movingu

Nato smo se podali do koal. Katja je na internetu prebrala, da lahko koalo držiš ter se z njo slikaš in si je to srčno zaželela. Za "borih" 30 dolarjev sva to tudi naredila. Oblečejo te v zeleno majico, s katero posnemaš drevo in nate obesijo to kar veliko in kar težko (10 kg) žival. S kremplji spleza nate in se te oprijema kot drevesa. Vmes jo ves čas hranijo z evkaliptusom. Ko jo držiš, se lepo nasmeješ in poziraš za sliko. Koala pa je tako ali tako zelo fotogenična in navajena slikanja.

Happy family :)

Pot nas je vodila do jezera, kjer smo si ogledali pelikane, črne labode, račke in številno drugo perjad.

Med račkami 

Sledil je najbolj fascinanten del parka - velik travnik z redkimi drevesi, kjer kenguruji veselo skačejo naokrog. No, zaradi toplega in sončnega vremena so bolj ležali in se skrivali v senci. Kakšne pol ure smo uživali v njihovi družbi in jih hranili.

Tadej futra kenguruja

Nato smo si ogledali še vombata, emuje, dinga in bogate terarije s strupenimi kačami in pajki.

Emu - največja avtohtona vrsta ptiča v Avstraliji

Park je bil res enkraten in družba je bila odlična. Vesela sva bila, da sva upoštevala Sandrin nasvet in se namazala s kremo za sončenje, saj je bilo sonce res močno in bi bila brez tega verjetno močno opečena.

Dream team migrantov

Izlet v Hahndorf 25.8.2013

Po slabih dveh mesecih sva se podala na najin prvi izlet. Odpravila sva se v Hahndorf, ki se nahaja v hribih nad Adelaidom (Adelaide Hills). Po polurni vožnji z avtobusom iz centra Adelaida sva prispela v slikovito vasico. Že po imenu lahko uganete, da je nekako povezana z Nemci. Ustanovili so jo namreč luteranski priseljenci iz Prusije, in sicer leta 1839. Prvotni naseljenci so se ukvarjali izključno s kmetijstvom, danes pa je vasica pomembna turistična točka v Južni Avstraliji, kjer lahko uživate v nemški kulturi, hrani in arhitekturi. Še zanimivost. Hahndorf je bil med prvo svetovno vojno (leta 1917) preimenovan v Ambleside, saj so imeli Avstralci, bolje rečeno angleški priseljenci v Avstraliji, protinemške predsodke in so želeli prepovedati njihovo kulturo. Poleg tega so se bali nemškega upora in okupacije. Strah izhaja iz tega, da so takratni nemški naseljenci živeli v svojih vaseh in angleški priseljenci niso vedeli, kaj Nemci počno in kako številčne so njihove "vrste". Kraj so kasneje preimenovan nazaj v "Petelinjo vas".

From Hahndorf with love

Glavne atrakcije v Hahndorfu so številni butiki s hrano, restavracije, slaščičarne, sirarne in še pa še. Prebivalci Adelaida radi zahajajo tja zapravljat svoj "trdo prigaran denar" in se malo razvajat. Za vikende, ob lepem vremenu, tam kar mrgoli ljudi. Tudi midva sva si privoščila malo razvajanja...

...s slastnim medom,

...domačim sirom

...in vrhunskim vinom.

Spoznavanje Slovencev v Adelaidu

Obstaja lep angleški rek, ki se glasi: "Birds of a feather flock together". To v dobesednem prevodu pomeni, da letijo ptice iste vrste skupaj v jati, pomen tega pa je kristalno jasen.

Ko odideš v tujino, šele vidiš, kaj si zapustil. Pogrešaš svoj jezik, ljudi in navade. Ko sva prišla v Adelaide, sva imela nekaj kontaktov Slovencev, ki živijo tukaj. Želela sva se dobiti z njimi, da kakšno rečemo v slovenščini in izveva kakšno koristno informacijo iz prve roke. Tako sva se kaj kmalu srečala s starejšo gospo Anico, ki živi v Adelaidu že dolga dolga leta. Z njo smo se dobili na tortici, kjer smo malo poklepetali. Gospa je zelo prijazna in prijetna in naju je kasneje z avtom popeljala še na kratek izlet v hribe, kjer ima hišo. Zvečer pa smo ob pripovedovanju njenih zgodb iz preteklosti še skupaj povečerjali.

Z gospo Anico pred njeno hišo v hribih

Imela sva tudi kontakt od mladega slovenskega para, ki živi v Adelaidu že par let. Z Mojco in Urošem sva se srečala nekaj dni zatem, ko sva prispela. Dobili smo se na kosilu v Henley Beach-u, kjer onadva tudi živita. Oba sta zelo prijetni osebi in lepo je bilo kramljati z njima. Sta lastnika uspešnega frizerskega salona Kinky Curly Straight. Uroš je glavni frizer, Mojca pa vodi biznis. Redno pobirata razno razne nagrade in priznanja. Salon je res prelep in tudi midva ga vsakih nekaj mesecev obiščeva.

Z Mojco in Urošem na pomolu v Henley Beach-u

Prvi mesec v Adelaidu - prvi vtisi

Razmišljava o tistih prvih dneh, ko sva prišla v Adelaide. Vreme je bilo katastrofalno. Hladno, pihalo je in deževalo. Prve tedne se je vsaj enkrat dnevno vlilo. Vreme je bilo popolnoma drugačno, kot sva pričakovala. Adelaide namreč velja za zelo suho mesto, kjer je povprečna letna količina padavin komajda nekaj več kot 500 mm. Ker sva imela veliko opravkov in ker nisva imela svojega avta, je bilo to precej nadležno. 

Pričakalo naju je sivo in depresivno vreme

Pri prvem obisku centra sva opazila veliko razliko med avstralskimi in evropskimi mesti. Arhitektura je tukaj čisto drugačna, mesto nima izrazitega mestnega jedra, vse ulice so med seboj pravokotne in zelo prostorne. Ogromno je tudi zelenih površin, ki obkrožajo center mesta. Multikulturnost je vidna že na prvi pogled. Ko sva prvič izstopila iz tramvaja na glavni mestni trg Victoria Square, se nama je zazdelo, kot da sva sredi Pekinga. Kljub zahodni kulturi so trgovine drugačne, predvsem tiste z oblekami. Privaditi sva se morala tudi na popolnoma nove artikle v supermarketih.

Prve tedne in tudi v kasnejših mesecih sva prehodila gromozanske razdalje. Nekaj časa sva potrebovala, da sva se navadila na prostranost mesta. Adelaide je namreč ogromen skupek pritličnih in enonadstropnih stavb. Življenje v njem včasih bolj spominja na življenje v ogromni vasi, kot pa na življenje v mestu. Zaradi nizke gradnje se razteza na ogromne razdalje in tisto, kar se ti na zemljevidu zdi le ena ulica, predstavlja eno ali večurni zalogaj hoje. Pri planiranju najinih pohodov po mestu sva se tako velikokrat uštela, saj sva imela senzorje še vedno umerjene na Ljubljano. Problem nama je predstavljalo tudi prečkanje ceste, saj avtomobili vozijo po levi strani ceste. Refleksno pogledaš najprej v levo, a avto prileti iz desne strani. 

V prvih tednih se nama je zdelo mesto precej mrtvo in dolgočasno. Sprehajalne poti in parki so bili prazni. Mesto je bilo živahno le ob delovnem času. Ponoči pa je popolnoma zamrlo, še posebej okolica. V večjem delu mesta tudi javna razsvetljava ne deluje, tako da je ponoči vse temno. Ljudje se večinoma prevažajo z avtomobili, in ko sva se sprehajala po soseski, sva bila ponavadi edina. Spominjava se neke nedelje...bilo je toplo in sončno, idealno vreme za nedeljski sprehod. In spet sva bila edina, ki sva se sprehajala naokrog. Včasih sva se spraševala, kje za vraga so vsi ljudje.

Smešno nama je bilo tudi to, da sva si morala pijačo v baru sama odnesti od šanka do svoje mize. To je tukaj nekaj povsem normalnega. Natakarji samo točijo, streči pa si moraš sam. Glede na to, da je pivo precej drago, bi človek pričakoval, da ga bo imel vsaj postreženega za mizo. V supermarketih ne dobiš alkohola (prodajajo ga le v specializiranih trgovinah), dobiš pa lahko goro zdravil v prosti prodaji.

Ja, veliko je bilo čudnih zadev na začetku. Zadev, ki so naju nemalokrat tudi šokirale. Imela sva precej mešane občutke in vsake toliko sva na najin novi svet gledala precej negativno. Temu strokovnjaki rečejo "prva stopnja prilagajanja na novo okolje". A sčasoma se navadiš...

Urejanje ključnih zadev "za preživetje"

Po tem, ko sva najela svoje prvo domovanje v Avstraliji, je bilo potrebno urediti še veliko zadev. Že preden sva prišla v Avstralijo, sva si ustvarila bančni račun in prenesla sredstva v dolarjih. Ko sva prispela v Avstralijo, sva morala bančni račun aktivirati. Postopek je enostaven, oglasiš se na svoji banki, pokažeš potni list, izpolniš neke obrazce in zadeva je rešena. Vendar pa je bila delavka za šalterjem neverjetno počasna. Tipkala je, kot da bi bila 80-letna nona, ki je prvič videla tipkovnico in se pri tem vidno dolgočasila. Zehala je pred nama brez sramu, brez da bi si z roko pokriti usta, kaj šele, da bi se opravičila. Naslednjič, ko čakate v vrsti na šalterju na slovenski banki ali upravni enoti in si mislite, kako so delavke počasne, pomislite na to zgodbo.

Sledila je prijava za davčno številko, t.i. Tax File Number (TFN). Zadeva je dokaj preprosta, saj lahko davčno številko naročiš preko interneta na strani davčnega urada ATO. Vse, kar potrebuješ, je številka potnega lista in naslov prebivališča. Seveda tudi tukaj ni šlo brez komplikacij, saj Katja ni prejela TFN-ja kar nekaj časa. Ponovno sva morala kontaktirati ATO in po približno 10 minutnem pogovoru smo razjasnili stvari. V roku 2 tednov je končno tudi ona dobila davčno številko. V Avstraliji se lahko zaposlite tudi brez nje, vendar ti v tem primeru tržejo najvišjo davčno stopnjo, ki znaša 46,5 %. Tako, da je TFN nujno urediti takoj po prihodu v Avstralijo ali pa že pred odhodom.

Na vrsti je bila ureditev javnega zdravstva. Slovenija in Avstralija imata medsebojni dogovor o javnem zdravstvu. Če imate stalno delovno vizo, ste v vsakem primeru upravičeni do javnih storitev. Midva sva prišla na začasno delovno vizo in si morava zaradi tega še vedno plačevati zdravstvo v Sloveniji. Če želiš dobiti javno zdravstvo v Avstraliji, moraš priložiti evropsko zdravstveno kartico, kopijo potnega lista in vizo. Oni ti potem izdajo njihovo Medicare kartico za čas trajanja evropskega zdravstvenega zavarovanja. Zadeva je kar enostavna, si je pa potrebno urediti evropsko zdravstveno zavarovanje preden odidete iz Slovenije. To velja tako za začasne delovne migrante kot tudi za turiste. Tisti, ki boste v Avstralijo prišli s stalno vizo, pa ste upravičeni tako do javnih zdravstvenih storitev, kot tudi do različnih pomoči in drugih javnih storitev. Vse zadeve v zvezi z javnim zdravstvom lahko uredite na Medicare ali Centrelink enotah (povezava). Javno zdravstvo ponavadi ne krije popolnoma vseh stroškov, vendar krije kar veliko. Npr. zobozdravnikov, okulistov in podobnega ne krije. Če želite privatno zdravstvo, imate veliko ponudnikov in veliko različnih paketov. Midva sva se informirala in ugotovila, da bi za naju zadostoval paket, ki stane približno 230 AUD na mesec (za oba) in ti vsaj deloma krije stroške nekaterih specialistov. Zdravstveno kritje se tukaj uveljavlja drugače kot v Sloveniji. Najprej račun za storitev plačaš v celoti, nato pa ga prineseš ali na Medicare, če gre za javno zdravstvo, ali na svojo zavarovalnico, če gre za privatno. Oni ti potem stroške povrnejo v celoti ali deloma, odvisno od kritja.

Prav tako enostavna je ureditev avstralskega vozniškega dovoljenja. Tudi tukaj imata Avstralija in Slovenija medsebojni dogovor. Če ste stari vsaj 25 let in imate veljavno vozniško dovoljenje (novo na plastificirani kartici, ne tiste roza knjižice) ter potrdilo, da živite na naslovu v Avstraliji, vam bodo na Service SA izdali avstralsko vozniško dovoljenje. Slikaš se lahko kar na lokaciji, plačaš nekaj čez 50 dolarjev za eno leto veljavnosti in čez nekaj tednov ga prejmeš na dom. Že na licu mesta pa ti izdajo začasno vozniško dovoljenje. Registracija vozila se prav tako uredi na Service SA, ki ima enote po celotnem Adelaidu in drugih delih Južne Avstralije.

Za pravo nočno moro pa se je izkazalo urejanje interneta. Najprej sva začasno vzela mobilni internet, ki je zelo drag in zelo omejen (5 GB podatkov pride okoli 40 dolarjev). Nato sva pričela z iskanjem domačega širokopasovnega interneta (ang. home broadband). Na začetku sva poznala le velikane kot sta Telstra in Optus. Želela sva imeti plan za 12-24 mesecev, vendar ker sva bila začasna rezidenta, je bilo to nemogoče. Kljub temu, da je bila veljavnost najine vize daljša od dolžine plana, nama niso želeli prodati interneta. Očitno imajo preveč denarja. Sploh pri Optusu so se obnašali popolnoma neprofesionalno in neposlovno (ponavadi delajo v njihovih poslovalnicah  16 letni smrkavci). Bila sva šokirana. Po dobrem tednu izgubljanja živcev sva izvohala Adam Internet. Tam sva zadevo uredila v 15 minutah. Seveda je internet, kot je v Avstraliji navada, omejen (ne, v Sloveniji nimamo slabega interneta). Ponudnikov mobilne telefonije pa je tukaj veliko, tako da s tem nisva imela nobenih težav.

Od vsega hudega se je bilo potrebno malo okrepčati s pravim avstralskim oz. angleškim ham & egg-om

V iskanju strehe nad glavo

Prvo jutro v Adelaidu. Čakala naju je selitev v drug hotel, ki sva ga najela že iz Slovenije, saj nisva imela nobenega stanovanja in nobenega sorodnika ali tesnega prijatelja, na katerega bi se lahko obrnila za začasno prenočišče. Najela sva motel Granada na Portrush Road-u. To je bil zadetek v polno. Imela sva svojo sobo, ki je stala le 50 AUD/noč (cca 30 EUR), skupno kuhinjco in pralnico (ang. laundry room). V najinem začasnem prebivališču sva imela vse, kar sva potrebovala. Soba je bila presenetljivo udobna in zelo čista.

Jutranje branje časopisa v kuhinjci motela

Bila sva torej v Adelaidu, brez strehe nad glavo (no vsaj trajne ne), brez avta, brez prijateljev in družine, brez službe, brez poznanih ljudi in v nepoznanem okolju. Bila sva kot izgubljeni kuri v novem kurniku. Najina prva naloga je bila seveda najti stanovanje, kar pa niti ni bilo tako lahko, kot se je izkazalo. Stanovanja sva iskala po internetu na straneh Gumtree in Real Estate. Prva stran ponuja večinoma privat najeme, druga pa najeme prek agencij. Stanovanja so tukaj precej draga in pogosto tudi precej slaba. Na internetu sva našla nekaj dostojnih stanovanj z dostopno najemnino in se odločila za oglede. Ogledi tukaj potekajo nekoliko drugače, sploh če si ogledujete stanovanja, ki jih ponuja agencija. Ogledi so namreč mogoči le enkrat ali največ dvakrat na teden in še to le za kake pol ure.

Velik problem je bila tudi logistika potovanja po Adelaidu, ki nima ravno vrhunskega javnega prevoza. Izgubljala sva veliko časa s prevozom iz ene lokacije do druge, zaradi česar sva si lahko po najboljšem scenariju ogledala le dve stanovanji na dan. Večina stanovanj izgleda veliko boljše na slikah kot pa resnici. Bilo je kar nekaj razočaranj. No po kakšnih petih dneh iskanja sva se le odločila za najem stanovanja, ki je na prvi pogled izgledalo dostojno in dostopno. Nisva namreč imela luksuza časa. Morava še poudariti sledeče. Kot migrant je skoraj nemogoče dobiti stanovanje preko agencije, saj agencije zahtevajo dobre lokalne reference, t.i. rental history. Kot nova prišleka tega seveda nisva imela in zato sva nad to opcijo hitro obupala. Žal pa je večino dobrih stanovanj in hiš mogoče dobiti le preko agencij. Privatni oglaševalci oddajajo stanovanja prek gumtreeja, vendar so ta večinoma precej uboga. Sploh v primerjavi s Slovenijo. Standard gradnje in opremljanja nepremičnin je v Sloveniji v primerjavi z Avstralijo zelo zelo visok.

Končno sva imela streho nad glavo. Še malo za občutek, cene najemnin so za kakšnih 50-100 % višje kot v Sloveniji. Seveda je to mišljeno za Adelaide, ki ima najnižje cene nepremičnin v Avstraliji. V Sydneyu in Melbournu so cene neprimerno višje. Za stanovanja in hiše tukaj ponavadi skrbijo t.i. landlordi, ki so v bistvu upravljalci, ne pa tudi lastniki. Za katerikoli poseg morajo landlordi najprej pridobiti dovoljenje lastnikov. Celoten postopek je nekoliko bolj formalen kot v Sloveniji. Ko najameš stanovanje, vedno vplačaš varščino (ang. bond), ki pa ne gre k lastniku, temveč v neke sklade. V pogodbi je točno določeno, kdaj in v kakšnih primerih lahko lastnik poseže v tvoj bond. Obstaja tudi specializirano sodišče za nepremičninske zadeve (tribunal), ki razsodi v primeru spora. 

Katja pred najinim novim domovanjem

Let in pristanek v Adelaidu 3.7.2013

Polna strahu in vznemirjenja sva bila tistega dne na letališču v Benetkah. Polna adrenalina pred novimi izzivi, ki nama jih bo prineslo življenje 16.000 km stran. Začelo se je z zapletom, saj sva pri dokazovanju vize naletela na neljub dogodek. Delavka za šalterjem na letališču nama je dejala, da je viza za Katjo neveljavna, saj se številka potnega lista ne ujema z vizo. Glej ga zlomka, mesec dni preden sva odšla, je Katja dobila nov potni list z novim priimkom, saj sva bila sveže poročena. Seveda sva o tem obvestila vse pristojne organe v Avstraliji, vendar so birokrati, kot je to v navadi, po domače rečeno zašuštrali in tega v njihovi bazi niso pravočasno spremenili. No, po kakšne pol ure travm in nekaj telefonskih klicih je bilo končno vse v redu. V solzah sva odletela novim izzivom naproti.

Po 6 urah udobnega leta v boeingu sva pristala v Dubaju. Pričakalo naju je ogromno letališče. V zgornjem nadstropju sva se sprehodila med številnimi duty free trgovinicami. Seveda se tudi midva nisva mogla upreti nakupovanju. Po dvournem sprehajanju sva se vkrcala na letalo za najino končno destinacijo.

Na luksuznem letališču v Dubaju

Let iz Dubaja do Adelaida je bil nekoliko daljši, in sicer je trajal 12 ur. Čas sva si krajšala s filmi in serijami, ki nama jih na touch-screen zaslonih na sedežih ni zmanjkalo. Hrana je bila dobra, osebje pa prijazno. Emirates je bila kar dobra izbira. Ob 20.00 po lokalnem času sva pristala na letališču v Adelaidu. Čakalo naju je izpolnjevanje obrazcev in deklaracij ter pregled s psom. Avstralska carina zna biti zelo nadležna, ogromno stvari je strogo prepovedano pripeljati v Avstralijo, med drugim banane, meso, mlečne izdelke, umazane čevlje itd. Na srečo je šlo vse kot po maslu in kmalu sva bila na prostosti.

Na letališču v Adelaidu

Prispela sva na ulice Adelaida. Pihalo je, bilo je temno in hladno. Vzdušje je bilo turobno, bila sva v neznanem svetu. Do hotela sva imela 10 min hoje in vleke težkih kovčkov. No, vsaj tako je bilo planirano. Na temnih ulicah sva se hitro izgubila in po dobre pol ure tavanja s težkimi kovčki sva poklicala taksi, ki naju je zapeljal dobrih 200 m in nama zakasiral 10 dolarjev. Če ne drugega, sva vsaj varno prišla do hotela. Bila sva tako utrujena, da sva kljub jetlagu zelo hitro zaspala. Pred nama je bil naporen dan, bolje rečeno naporni dnevi.

Adelaide - prestolnica Južne Avstralije

Adelaide je največje mesto in prestolnica Južne Avstralije ter peto največje mesto v Avstraliji. Ima približno 1,2 milijona prebivalcev in se razteza približno 20 km v smeri vzhod-zahod, vse od morja pa do hribov ter približno 90 km v smeri sever-jug. Kljub relativno majhni populaciji ima ogromno površino. Razlog tiči v tem, da živijo skoraj vsi prebivalci v nizkih gradnjah. Visoke gradnje se nahajajo le v strogem centru mesta in so večinoma poslovni prostori.

Lokacija Adelaida, več na google maps (povezava)

Mesto je bilo ustanovljeno leta 1836 ob reki Torrens. Južna Avstralija je bila prva svobodna kolonija v Avstraliji, kar pomeni, da so jo ustanovili svobodni priseljenci, za razliko od ostalih zveznih držav, ki so bile britanske kazenske kolonije. Več na wiki (povezava).

Adelaide je bil iz strani The Economist v letih 2010, 2011 in 2012 proglašen za eno izmed desetih najboljših mest za živeti na svetu. Velja pa tudi za najbolj zeleno mesto v Avstraliji.

Postopek pridobivanja vize

Kje naj sploh začneva? Če razmišljate o pridobivanju delovne vize in selitvi v Avstralijo, zelo dobro razmislite. Postopek je dolgotrajen, stresen in tudi precej drag. Vsekakor jo je prej kot v šestih mesecih praktično nemogoče dobiti. Drugače je seveda s turističnimi in študentskimi vizami, ki so veliko cenejše in se jih pridobi tudi veliko enostavneje.

Preden sva naredila kakršen koli korak, sva se najprej pozanimala, kako poteka celotna zadeva. Večino informacij sva pridobila iz foruma Slovencev, ki živijo v Avstraliji (povezava forum) ter neposredno iz strani avstralskega ministrstva za migracije (IMMI). Zelo toplo vam priporočava, da tudi vi to storite, preden naredite prvi korak. Predvsem si dobro preberite omenjeni forum, saj lahko na njem izveste goro informacij iz prve roke. Verjemite, vsaka napačna poteza vas bo v postopku migracije ogromno stala.

Ko sva se dokončno odločila za selitev v Avstralijo, sva se udeležila predstavitve v Ljubljani, ki jo je takrat vodila agencija European Migration Office (sedaj migration.si). Predstavitev je vodil Bogo Bajec. Bila je kar zanimiva, vendar na njej nisva izvedela ničesar oprijemljivega. Zaradi tega sva se odločila za osebno konzultacijo z gospodom Bajcem, ki pa je bila popolno razočaranje. Najprej sva se morala odpeljati na njegov naslov. Tam sva imela slabo uro trajajočo konzultacijo, ki je bila čista polomija. Gospod Bajec ni imel minimalnega pojma o migracijskem postopku, predstavljal nama je stvari, ki niso držale in niso bile resnične. Še dobro, da sva bila že vnaprej tako dobro informirana in sva hitro uvidela, da nama prodaja meglo. No, ta štos naju je stal 80 evrov, vsak sleherni evro vržen stran. Toplo vam odsvetujeva, da se za pomoč pri migraciji odločata za njihovo agencijo. Iz prve roke sva slišala še nekaj zelo negativnih izkušenj drugih migrantov, ki so se odločili za njih.

Po tej negativni izkušnji sva se odločila, da bova poiskala drugega agenta. Na forumu sva veliko dobrega prebrala o agentki Nataši Shelley. Je Slovenka, ki že dolga leta živi na Sunshine Coastu, v Queenslandu. Ima že kar nekaj let izkušenj na tem področju. Stopila sva v kontakt z njo in se zmenila za konzultacijo preko skypa. Konzultacija je bilo zelo uspešna, Nataša je bila zelo prijazna in takoj nama je bilo jasno, da ve, kaj govori. Konzultacija naju je stala 80 AUD, kar znese približno 50 EUR. Odločila sva se, da jo najameva in v kratkem sva podpisala pogodbo.

Nato se je začel postopek pridobivanja papirjev za vizo. Najprej sva morala opraviti IELTS izpit iz angleščine, ki ni tako enostaven in stane približno 200 EUR/osebo. V približno 4 urnem izpitu, ki je razdeljen na štiri sklope, listening, reading, writing in speaking, celovito preverijo znanje angleščine. Ocena na IELTS-u, vsak sklop je posebej ocenjen, je pogosto odločilni faktor za pridobitev vize. Predvsem nosilec vize mora imeti visoko oceno, saj višja kot je ocena, več točk pridobiš in lažje se kvalificiraš za vizo. Vedeti morate, da morate za to, da sploh lahko pridobite delovno vizo, izpolnjevati zahtevano število točk. Točke vam dajo ocena iz IELTS-a, starost, delovne izkušnje, akademska kvalifikacija in še nekatere druge stvari. Ko sva midva pridobivala vizo, je bila spodnja meja 65 točk. Za trenutni sistem si oglejte in dobro naštudirajte stran ministrstva za migracijo, kjer so navedene vse potrebne informacije o vizah. Nikakor ne verjemite nekomu, ki vam pripoveduje zgodbice, da vam te točke niso potrebne. To so pravljice. Vsak prosilec delovne vize mora doseči minimalen prag točk! Seveda so potem glede na specifično vizo določene specifične zahteve, o katerih se morate sami podučiti. Na izbiro imate veliko število viz. Za katero se boste odločili, je vaša odločitev. Dober agent vam bo zagotovo lahko svetoval, katera je najboljša opcija glede na vašo situacijo.

Postopek pridobivanja papirologije se je s tem šele pričel. Zbrati sva morala tudi dokumentacijo o delodajalcu (plačilne liste in referenčno pismo) in akademske transkripte za t.i. Skills Assessment. Ta korak pri pridobivanju vize je potreben za vsakega, ki želi delovno vizo. Seveda tu misliva na nosilca vize. Pristojna zbornica pregleda vse navedene dokumente in določi ali ima dotična oseba ustrezne kvalifikacije in izkušnje za avstralski trg dela. Skills Assessment naju je stal 700 AUD (približno 500 EUR) in je trajal približno 6 tednov.

V naslednjih dveh mesecih sva s pomočjo agentke oddala še vse ostale potrebne papirje k vlogi za vizo. Bilo jih je veliko, vse od rojstnih listov, kopij potnih listov, gore papirjev za dokazovanje partnerstva, potrdila o nekaznovanosti, razno raznih izjav in obrazcev. Vse seveda prevedeno v angleščino. Na koncu sva morala opraviti še zdravniški pregled. 7. avgusta 2013 sva končno uspešno pridobila vizo!

Kratek povzetek. Celoten postopek je za naju trajal dobrih 6 mesecev. Stal naju je kar precej denarja. Najin nasvet se torej glasi - dobro razmislite, če si želite migracije, če ste pripravljeni tvegati toliko časa in živcev, in če ste pripravljeni vložiti toliko denarja, preden se česarkoli lotite. Ko se odločite za ta korak, pa dobro preučite vse možnosti in preberite izkušnje drugih migrantov. Forum, stran IMMI in stric google naj vam bodo najboljši prijatelji. Bodite pazljivi, za katerega agenta se odločite. Veliko je nategovalcev. V pomoč vam pride baza registriranih agentov MARA. Nikakor ne najemajte agenta, ki ni v omenjeni bazi. Midva sva imela z Natašo same pozitivne izkušnje. Je realna, ne obljublja megle, kar reče, to drži, je zelo prijazna in topla oseba. Več informacij o njeni agenciji izveste na strani Australianeedsyou.com. 

Pamet v glavo, denarnico iz žepa in veselo na delo. Bodočim migrantom želiva čim hitrejšo in čim manj stresno migracijo!

Začetek najine poti v Deželi tam spodaj - Land Down Under

Najina pot v Deželi tam spodaj se je pričela septembra 2011, ko sva začela razmišljati o selitvi. Kmalu za tem sva pričela postopek pridobivanja vize. Po dolgotrajni, naporni in tudi precej dragi birokraciji sva vizo uspešno pridobila 7. avgusta 2012. Preden sva odletela, naju je čakalo še veliko izzivov. Delo, diploma, poroka in še marsikaj drugega. Po skoraj letu dni trajajočih pripravah sva 3. julija 2013 končno pristala na letališču v Adelaidu. To je tudi uraden začetek najine dogodivščine v Avstraliji.