Za Slovenski klub v Adelaidu sva izvedela že kmalu po najinim prihodu v Avstralijo. Nahaja se dobrih 20 minut izven centra mesta, v Dudley Parku (povezava). Prvič sva si ga prišla ogledat neke nedelje v oktobru. Klubski prostor s številnimi mizami, šankom in kuhinjo je še kar velik. Takrat (tako kot večino nedelj) so bili v klubu zbrani le starejši Slovenci, ki so v Avstralijo migrirali po 2. svetovni vojni. Tako sva malo pokramljala s starejšimi gospodi in gospemi ter poslušala njihove zgodbe o migracijah z ladjami. Pripovedovali so, kako so dober mesec potovali brez, da bi vedeli kam gredo, kaj lahko pričakujejo in brez poznavanja jezika. Slišali so obljube o zemlji tam daleč stran, ki ponuja kruh in zavetje. Ja, tisto so bili popolnoma drugačni časi. Povojni časi.
Naslednjič sva se v Slovenskem klubu znašla na predbožičnem kosilu. Le-tega organizirajo vsako leto kakšen teden pred božičem in velja za največje druženje v Slovenskem klubu. Takrat priromajo tudi mlajši, da vsaj enkrat na leto skupaj z drugimi Slovenci pojedo tradicionalno slovensko kosilo in med seboj pokramljajo v slovenskem jeziku. Midva sva se tja odpravila z Mojco in Urošem. Že v naprej smo rezervirali mizo, saj je ponavadi povpraševanje kar veliko. Cena kosila je bila 25 AUD (približno 18 €). Na srečanje sva komaj čakala, saj sva si zaželela tradicionalne slovenske hrane, saj veste, kakšne dobre domače pečenke, krompirja, kislega zelja, goveje juhce, potice itd.
Ko smo prišli, je bilo v prostoru že živahno. Ljudi je bilo kar veliko, tudi nekaj mlajših. Na mizah nas je pričakala predjed, majhen in okusen narezek. Poleg tega smo zraven dobili še vrč vina, da smo lahko nazdravili tako, kot se spodobi. Zgledalo je obetavno. Sledila je topla predjed, in sicer testenine z bolonjsko omako. Ne preveč slovensko, predvsem pa neokusno. Omaka je bila cenena, pašta prekuhana. Tudi glavna jed ni bila kaj prida. Dva tanka goveja zrezka prelita s pripravljeno omako in vzorcem zamrznjene zelenjave. Sladica je bila še največji fiasko. Odmrznjen jabolčni štrudelj, ki to ni bil, prelit s smetano, ki ni bila niti stepena. Nič od tega ni bilo ne preveč slovensko, ne doma pripravljeno. Tako pač je, če najameš cenen catering.
 |
| Uroš, Mojca in Katja v slovenskem klubu |
Ko se je razočaranje slabega kosila poleglo, je imel predsednik kluba Ivan Cafuta slovesni nagovor, kjer se je zahvalil vsem navzočim in na kratko predstavil prihodnje dogodke, ki jih bo organiziral klub. Po kosilu se nama je počutje precej izboljšalo, saj sva spoznala nekaj novih ljudi. Prijetno je bilo klepetati z mlajšimi migranti, ki so prišli v Adelaide iz različnih koncev Slovenije, predvsem iz štajerskega konca. No, konec koncev, čeprav sva imela drugačna pričakovanja, sva se imela vseeno lepo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar