Peklenska vročina 14.1.2014

Če mislite, da je v naši ljubi Sloveniji vroče, pridite enkrat sredi januarja v Adelaide, pa boste zagotovo spremenili mnenje. Letošnje poletje je bilo rekordno vroče, saj je bilo zabeleženih kar 13 dni, ko se je živo srebro povzpelo nad 40 stopinj Celzija. Januarja je termometer pokazal peklenskih 45,1 stopinj (povezava). Globalno segrevanje kaže svoje zobe tudi tukaj.

Ko ob najbolj vročih dneh stopiš iz stanovanja, te malodane zadane infarkt. Izgleda približno tako, kot da odpreš vročo pečico in daš zraven glavo. Dobesedno peče. K temu je potrebno dodati še neverjetno močno sonce, ki je zaradi visokega UV sevanja zelo nevarno. Tako ni presenetljivo, da ima Avstralija najvišjo stopnjo kožnega raka na svetu (povezava)! Zato, če zahajate v ta konec sveta, pamet v roke in namažite se s sončno kremo z visokim faktorjem, tudi če nameravate biti v senci. Če si kakšno uro zunaj in nisi namazan, si lahko že pošteno opečen.

In če predstavlja vročina težavo podnevi, je še skoraj večji problem ponoči, saj ostane zrak razgret skozi celotno noč in je spanje malodane onemogočeno. Spomniva se neke noči, ko je bila temperatura okoli polnoči 39 stopinj Celzija! Tako 24 ur na dan ropota klima, stanovanje pa je še vedno pregreto. Seveda je problem tudi v gradnji, saj hiše tukaj praktično nimajo izolacije in se, ko ugasneš klimo, v roku desetih minut spet segreje na neznosno temperaturo.

Tudi koalam to poletje ni prizaneslo

Nevarnost predstavljajo tudi številni požari, ki vsako leto redno divjajo v okolici Adelaida in na splošno po celotni Avstraliji. Na srečo letos nismo imeli nobenega v neposredni bližini mesta, jih pa je bilo kar nekaj kakšnih 50 kilometrov izven mesta.

Ja, tako izgleda poletna vročina tu spodaj. Mislim, da se ne bova nikoli več pritoževala nad le-to v Sloveniji. Zdaj lahko rečeva, da je tam poleti prav prijetno frišno. No, vsaj v primerjavi z Avstralijo.

Fuzbal Adelaide vs Sydney 3.1.2014

Že nekaj tednov se je govorilo, da bo italijanski superzvezdnik Alessandro Del Piero, nekdanji nogometaš Juventusa, ki na stara leta brca žogo v Sydneyu, gostoval v Adelaidu. Govorice so bile iz dneva v dan glasnejše, dokler niso bile kakšen teden pred tekmo dokončno potrjene. Legenda prihaja v Adelaide. Tadej je takoj stekel k računalniku in hitro rezerviral karte. 

S tramvajem sva se odpravila na Coopers Stadium, ki je poimenovan po glavnem sponzorju, dobro poznani lokalni pivovarni Coopers. Gre za sodoben objekt, ki lahko gosti do 17.000 navijačev in je domovanje domačega kluba Adelaide United.

Prihod na štadion

Tadej v svojem elementu

Že takoj na začetku so navijači italijanskega zvezdnika razgrnili ogromen napis v njegovo podporo. Navijači Uniteda so takoj vrnili s kontro. Vzdušje je bilo naelektreno. Tekma je bila odlična, končala se je z dvema goloma na vsaki strani in veliko drame. Tudi kakovost nogometa je bila na presenetljivo visoki ravni. Edino razočaranje je bil prav Del Piero, kateremu se leta že precej poznajo. Kljub temu so bile vstopnice nedvomno vredne tistih približno 15 evrov, kar je za avstralski standard kar poceni.

Dobrodošel v Adelaidu Alex

In kontra najbolj srčnih privržencev Uniteda

Legenda v živo

Tudi v Adelaidu imamo svojega Balotellija

Praznovanje novega leta

Pa se je obrnilo še eno leto. Za naju je bilo zaradi urnega premika pri potovanju v Avstralijo še za slabih 8 ur krajše. Bojni načrt za zadnji dan v letu je bil sledeč. Najprej naj bi se dobili v baznem štabu, in sicer v venezuelski rezidenci. Tukaj naj bi nekaj pojedli in popili, saj ne moremo iti lačni in žejni v mesto :D. Kako pametna je bila ta odločitev, smo ugotovili šele nekaj ur zatem. A o tem nekoliko pozneje. Kot že rečeno, smo se najprej dobili pri Victorju in Glaymar, kjer smo poroštiljali.

Masterchef Victor

BBQ v backyardu

Potem smo se odpravili v severni del mesta, v Elder Park, kjer se vsako leto tradicionalno odvijajo koncerti in novoletno odštevanje. Tam nas je pričakala ogromna množica ljudi in dobra glasba. Tudi sami smo se pomešali med množico, a smo kmalu naleteli na problem. V Avstraliji namreč ni dovoljeno piti alkohola na trgih, v parkih in drugih javnih površinah, temveč le na za to začrtanih prostorih. Ker je bila v teh majhnih začrtanih površinah koncentracija ljudi zelo velika in vrsta za pivo neskončno dolga, smo v novo leto vstopili povsem žejni. O kakšni penini smo lahko samo sanjali. Avstralci s svojo zakonodajo proti alkoholu kar precej pretiravajo in s tem zašuštrajo novoletne načrte marsikateremu turistu in novopečenemu migrantu. Kaj ni nenazadnje tradicija, da se v novo leto zakoraka s kozarcem penine v roki?

Neizmerna množica na Elder Parku

No, žejni smo vstopili v novo leto, a pričakal nas je spektakularen ognjemet, ki je trajal dobrih 15 minut. Nebo nad Adelaide Ovalom, novim štadionom v Adelaidu, je bilo razsvetljeno v nešteto različnih odtenkih. Rakete so izstreljevali v ritmu glasbe in tako smo bili priča izjemni harmoniji glasbe in barv. Po koncu ognjemeta smo se v smeri množice premikali nazaj proti centru mesta, z namenom, da bi prijeten večer nadaljevali v kakšnem glasnem lokalu. A doživeli smo še eno razočaranje. Večina lokalov je bilo zaprtih, z izjemo nekaterih, ki so gostili private partyje. Ljudje so odhajali domov, ko ni bila ura še niti ena! Mesto je zamiralo in tako smo se tudi mi odpravili vsak na svojo pot domov. Ja, evropska mesta so pač veliko bolj živahna.

Spektakularen ognjemet nad Adelaide Ovalom

Božič pri Mojci in Urošu 24.12.2013

Božični prazniki. Tisti čas v letu, ki se ga tradicionalno preživi v družbi najbližjih. Čas, ko se vse družina zbere na kupu in uživa ob slastnih dobrotah in božičnih pesmih. Predbožične priprave so se za naju pravzaprav začele že kakšna dva dneva prej, ko je Katja pričela s peko piškotov. Pridno je mesila testo, pečica je neprestano obratovala, Tadej pa je imel funkcijo poskusnega zajčka (kar mu seveda ni bilo ravno težko :D). Rezultati trdega dela so vidni na spodnjih dveh fotografijah.

Rafaelo kroglice in rolada

Linške oči, medenjaki in kifeljčki. Mljask, mljask...

Letošnjega božiča žal nisva mogla preživeti z najinima družinama, smo se pa zato z drugimi družbe željnimi migranti zbrali pri Mojci in Urošu v njunem domovanju na Henley Beachu. Zbrali smo se v nemško-poljsko-slovenski zasedbi. Ob dobrem vinčku in hrani smo se hitro sprostili, poklepetali in pozabavali. Trditi, da je bila večerja pojedina, bi bilo ogromno podcenjevanje, saj je že mejila na prenažiranje do te mere, da je bilo ogroženo zdravje njenih udeležencev. Obilni predjedi, katere kraljica je bila domače narejena pašteta, je sledil ogromen kos šunke, večkilski puran in gora slaščic. Na koncu so bili naši trebuhi tako polni, da smo komaj vstali in se odpravili na sprehod ob morju.

Božično vzdušje

Trije mušketirji

Ubogemu puranu se ne piše dobro :D

Nabiranje jagod Beerenberg 21.12.2013

Spet sva se podala v naše preljube hribe. Nekako ne moreva iz slovenske kože, saj ves čas rineva nekam na visoko. Tukaj se je začela sezona jagod in tudi midva sva si zaželela okusiti kakšen slasten rdeč sadež. Tako sva se odpravila pobirat jagode v Beerenberg Strawberry Farm, ki se nahaja v Hahndorfu. Beerenberg je znan proizvajalec marmelad in drugih prefinjenih izdelkov (povezava). Njihova polja že od davnega leta 1839 obdelujejo priseljenci nemških oz. pruskih korenin.

Welcome to Beerenberg

Najprej sva odšla v njihovo prodajalno, kjer prodajajo nešteto mamljivih izdelkov. Tam sva si lahko za nekaj dolarjev kupila vstopnico za nabiranje jagod na polju. Tako je, v Avstraliji je potrebno plačati tudi vstopnino na polje. Nabrane jagode nato še dodatno plačaš glede na nabrano količino. Vse skupaj je kar drago, a strank jim očitno ne manjka, saj je na poljih kar mrgolelo nabiralcev. Tudi midva sva uživala in nabrala nekaj res prelepih rdečih jagod. S polno posodico sva se vrnila v prodajalno, kjer sva nakupila še nekaj drugih dobrot. Zvečer pa sva si najine trdo prigarane jagode tudi privoščila.

Njihova prodajalna. Nema da nema, stotine različnih vrst marmelad in namazov, med in še pa še.

Katja pridno nabira

Mmm, kako so slastne...

Kino pod zvezdami - Glenelg 15.12.2013

Po obisku Slovenskega kluba sva se s tramvajem odpravila v Glenelg, da bi si v kinu na prostem ogledala film Dirka življenja (ang. Rush) režiserja Rona Howarda (imdb). Opeair Cinema je v Glenelgu letos potekal prvič, filme pa so predvajali skoraj celoten december.

Na Moseley Squaru smo se dobili z Glay, Victorjem in Danyjem in se skupaj odpravili do ograjenega prostora čisto blizu morja, kjer je bilo filmsko platno. Našli smo prostor v bližini platna, raztegnili deke in se ulegli na tla. Kmalu pa smo ugotovili, da smo naredili napako, ker si nismo rezervirali ležišč, ki so izgledala izjemno udobno. Ko je sonce zašlo, se je pričelo počasi temniti in film se je začel. Hkrati nama je postalo zaradi močnega vetra z morja tudi precej hladno, vendar je bilo vredno potrpeti.

Na prizorišču pred pričetkom filma

Film je bil fantastičen. Predstavil je zgodbo o  Nikiju Laudi in Jamesu Huntu, dveh dirkačih formule 1, ki sta bila velika rivala in sta se v razburljivi sezoni 1976 borila za naslov prvaka vse do zadnje dirke. Zelo zanimivo in na trenutke dih jemajoče dirkanje, mesarsko klanje za vsako točko v svetovnem prvenstvu, super zgodba in odlična igralska zasedba. Vse, kar si lahko želite v dobrem filmu. Film je vreden ogleda tudi za tiste, ki jih formula 1 ne zanima kaj preveč. Najina ocena: 4.5/5.

Veliko filmsko platno

Predbožično kosilo v Slovenskem klubu 15.12.2013

Za Slovenski klub v Adelaidu sva izvedela že kmalu po najinim prihodu v Avstralijo. Nahaja se dobrih 20 minut izven centra mesta, v Dudley Parku (povezava). Prvič sva si ga prišla ogledat neke nedelje v oktobru. Klubski prostor s številnimi mizami, šankom in kuhinjo je še kar velik. Takrat (tako kot večino nedelj) so bili v klubu zbrani le starejši Slovenci, ki so v Avstralijo migrirali po 2. svetovni vojni. Tako sva malo pokramljala s starejšimi gospodi in gospemi ter poslušala njihove zgodbe o migracijah z ladjami. Pripovedovali so, kako so dober mesec potovali brez, da bi vedeli kam gredo, kaj lahko pričakujejo in brez poznavanja jezika. Slišali so obljube o zemlji tam daleč stran, ki ponuja kruh in zavetje. Ja, tisto so bili popolnoma drugačni časi. Povojni časi.

Naslednjič sva se v Slovenskem klubu znašla na predbožičnem kosilu. Le-tega organizirajo vsako leto kakšen teden pred božičem in velja za največje druženje v Slovenskem klubu. Takrat priromajo tudi mlajši, da vsaj enkrat na leto skupaj z drugimi Slovenci pojedo tradicionalno slovensko kosilo in med seboj pokramljajo v slovenskem jeziku. Midva sva se tja odpravila z Mojco in Urošem. Že v naprej smo rezervirali mizo, saj je ponavadi povpraševanje kar veliko. Cena kosila je bila 25 AUD (približno 18 €). Na srečanje sva komaj čakala, saj sva si zaželela tradicionalne slovenske hrane, saj veste, kakšne dobre domače pečenke, krompirja, kislega zelja, goveje juhce, potice itd.

Ko smo prišli, je bilo v prostoru že živahno. Ljudi je bilo kar veliko, tudi nekaj mlajših. Na mizah nas je pričakala predjed, majhen in okusen narezek. Poleg tega smo zraven dobili še vrč vina, da smo lahko nazdravili tako, kot se spodobi. Zgledalo je obetavno. Sledila je topla predjed, in sicer testenine z bolonjsko omako. Ne preveč slovensko, predvsem pa neokusno. Omaka je bila cenena, pašta prekuhana. Tudi glavna jed ni bila kaj prida. Dva tanka goveja zrezka prelita s pripravljeno omako in vzorcem zamrznjene zelenjave. Sladica je bila še največji fiasko. Odmrznjen jabolčni štrudelj, ki to ni bil, prelit s smetano, ki ni bila niti stepena. Nič od tega ni bilo ne preveč slovensko, ne doma pripravljeno. Tako pač je, če najameš cenen catering.

Uroš, Mojca in Katja v slovenskem klubu

Ko se je razočaranje slabega kosila poleglo, je imel predsednik kluba Ivan Cafuta slovesni nagovor, kjer se je zahvalil vsem navzočim in na kratko predstavil prihodnje dogodke, ki jih bo organiziral klub. Po kosilu se nama je počutje precej izboljšalo, saj sva spoznala nekaj novih ljudi. Prijetno je bilo klepetati z mlajšimi migranti, ki so prišli v Adelaide iz različnih koncev Slovenije, predvsem iz štajerskega konca. No, konec koncev, čeprav sva imela drugačna pričakovanja, sva se imela vseeno lepo.

South Australian Museum 7.12.2013

South Australian Museum (Muzej Južne Avstralije) se nahaja na severnem obrobju centra (North Terrace), v neposredni bližini univerze in knjižnice (povezava). Podoben je Prirodoslovnemu muzeju v Ljubljani. V njem so razstavljene zbirke mineralov, meteoritov in fosilov, zbirke živalskih in rastlinskih vrst ter aboriginskih artefaktov. Muzej je brez vstopnine, je relativno majhen, a kar zanimiv. Ogled vzame kakšni dve uri časa, morda malo več, če te zares prevzame in se zapičiš v vsako podrobnost. Definitivno pa je vreden ogleda. Če ne drugega, se vsaj malo podučiš o zgodovini prvotnih prebivalcev Avstralije.

Pred okostjem orjaškega kita

Zbirka bumerangov, ki so jih uporabljali aborigini

Zbirka mineralov

Še dobro, da so zaprte, ker je Tadej nanje alergičen

McLaren Vale Winetour 9.11.2013

Avstralija je svetovno znana po svojih vinih in velja za četrtega največjega svetovnega izvoznika, saj prodajo le 40 % pridelanih vin na domačem tržišču. Med vsemi zveznimi državami najbolj izstopa Južna Avstralija, pridela namreč več kot polovico vseh avstralskih vin. Tudi v okolici Adelaida se nahaja veliko vinorodnih okolišev (povezava). Tokrat sva se v družbi Slovenke Jasmine in Brazilke Natashe odpravila v McLaren Vale, ki se nahaja slabo uro vožnje iz Adelaida proti jugu. Ta vinorodni okoliš je poznan predvsem po izvrstnem shirazu, ki je tudi sicer najbolj pogosta vrsta vina v Južni Avstraliji.

Po kratki vožnji smo prispeli v dolino. Pokrajina nama je bila dobro znana že iz domačih krajev, iz številnih vinorodnih okolišev v Sloveniji. Številni nizki in položni grički, ki jih večinoma naseljujejo veliki nasadi trt. Že v prvi vinarni smo dobili karto številnih vinarn (najbrž več kot 100), ki se nahajajo na tem območju. Verjetno bi se bilo kar težko odločiti, katere obiskati, a sta bili na srečo z nama vinski ekspertki. Tako smo se odpravili v 3 vinarne, kjer smo stestirali kar nekaj različnih vrst vin. Prekrasen dan po prelepi pokrajini smo zaključili z okusnim kosilom v lokalni restavraciji.

Ni nam bilo slabo :)

Preizkuševalci vina z gričevnato pokrajino v ozadju

Med delfini - Dolphine Cruise 31.10.2013

Kot sva že omenila, sva se po prihodu v Adelaide vpisala na tečaj angleščine za migrante. Tadej je obiskoval intenzivni tečaj, ki je bil usmerjen predvsem v iskanje službe. Vodila ga je domačinka Sonya, obiskovalo pa ga je 14 svežih migrantov iz različnih koncev sveta in različnih strokovnih profilov. Zadnji dan tečaja smo odšli na izlet - na plovbo med delfine.

Poleg tečajnikov je z nami odšlo tudi nekaj ostalih družinskih članov. Najprej smo ujeli jutranji vlak iz centra do Port Adelaida, kjer je na nas čakala ladja. Plovba je bila presenetljivo poceni, saj smo zanjo odšteli le 8 dolarjev (dobrih 5 evrov) na osebo (povezava). Ladja sicer ni bila ravno luksuzna, vendar dovolj dobra za dvourno plovbo po kanalu.

Skupina tečajnikov z nekaj "dodatki"

Ekipa se vkrca na ladjo

Bila sva polna pričakovanj, da bova videla številne delfine, ki veselo plavajo ob ladji in nas spremljajo, živahno skačejo iz vode in čofotajo. Plovba je bila sicer zelo sproščujoča za telo in dušo, vendar sva bila tudi malce razočarana, saj sva videla le enega delfina in še ta se je sramežljivo držal precej daleč stran od ladje. Tudi razgled ni bil ravno romantičen, saj so nas obkrožali kontejnerski terminali, cementarna in drugi industrijski objekti.

To je praktično vse, kar sva videla od delfinov :)

Po dveh kratkih urah plovbe smo se spet znašli na trdnih tleh. Ker je bil dan topel in sončen ter družba tako dobra, se še nismo hoteli raziti in smo se odpravili na bližnjo plažo v Semaphore. Tam smo si privoščili prigrizek pod toplim soncem. Prvič sva poskusila pico iz svetovno znanega Pizza Hut-a, ki je bila za fast-food standarde presenetljivo okusna (vendar kljub temu definitivno ne na nivoju dobrih picerij ali pa Tadejeve domače pice). Po malici se je prileglo še malo gibanja. Naša učiteljica Sonya in ekipa Bangladeševcev so na vsak način vztrajali pri kriketu. Kriket je zelo priljubljen šport v Avstraliji (sicer ne vidiva razloga, saj je igra po najinem mnenju neverjetno dolgočasna) in Sonya je imela kot prava Aussie v avtu prenosen kriket komplet. Zadeva je seveda plastik fantastik made in China in služi za zabavo na plaži. Naju igra ni kaj posebej privlekla in sva bila večino časa le statista. Po kakšnih 10 minutah sva igro raje zapustila in uživala v sprehodu po plaži. 

Sonya nas poučuje o pravilih kriketa

Katja pozira na peščeni plaži

Haigh's 26.10.2013

Yes, končno težko pričakovana sobota. Težko pričakovana zaradi ogleda čokoladnice Haigh's. Haigh's je prestižna znamka čokolad, ki prihaja iz Adelaida, svoje izdelke pa prodajajo le v lastnih butičnih prodajalnah. Njihove prodajalne so prekrasne, čokolade so slastne in vedno, ko jih obiščeš, dobiš zraven še kakšen priboljšek za pokušino. Najbolj božanski so njihovi trufli z različnimi okusi, vse od kave in breskve, do shiraza, limone, maline in še pa še. Njihovi izdelki so res vrhunski, so pa tudi precej dragi. Po kvaliteti in ceni bi jih v Sloveniji lahko primerjali z Rustiko.

Hmm ... le kje naj začneva 

Od trenutka, ko sva prvič stopila v njihovo prodajalno na Rundle Mallu, sva se vanjo zaljubila. Zato sva si želela ogledati tudi njihovo proizvodnjo, ki se nahaja nedaleč od najinega stanovanja, na Greenhill Roadu. Tako sva se tisto soboto odpravila na voden ogled njihove proizvodnje. Na ogled smo odšli v skupini kakih 20 ljudi. Vodička nas je najprej privedla v majhno sobico, kjer smo ob poslušanju zgodovine grizljali čokolado. Čokoladnico je leta 1915 odprl Alfred Haigh na King William Streetu, na mestu, kjer stoji butična prodajalna še danes. Podjetje je začelo hitro žeti uspehe in se je že štiri leta pozneje razširilo na lokacijo na Greenhill Roadu, kjer se danes nahaja njihova proizvodnja. Po smrti Alfreda je leta 1933 posel prevzel sin Claude. Leta 1946 se je poslu pridružil še vnuk John, ki se je pred tem uril v Švici, v vsem dobro znanem Lindtu. John je v deželi čokolade pridobil neprecenljive izkušnje, ki jih je kasneje tudi unovčil in revolucioniral proizvodnjo čokolade na nivo, ki ga poznamo danes. Haigh's je še vedno družinsko podjetje, ki ga vodi že četrta generacija Haighsov. Svoje izdelke prodaja v 14 trgovinicah v Avstraliji.

Po kratkem pregledu zgodovine smo se sprehodili skozi proizvodnjo, kjer nam je vodička predstavila celoten postopek izdelave - vse od surovega kakavovega zrna do končnega izdelka. Pri tem smo si lahko ogledovali, kako spretni delavci ročno nanašajo svetlečo čokoladno glazuro. Kar sline so se nam cedile. Ogled smo končali v njihovi prodajalni, kjer smo prejeli kupon za 10-odstotni popust na dan ogleda. Mislim, da ni potrebno posebej poudariti, da sva kupon tudi unovčila.

Božanski trufli

S kolesom naokrog - Henley Beach in Glenelg 19.10.2013

Na lepo sončno soboto smo se z Venezuelci in Danyjem odpravili na kolesarsko avanturo. Zjutraj smo se dobili v mestu pred sposojevalnico koles, kjer si lahko kolo, podobno kot v Ljubljani, izposodiš zastonj. Izbira koles je kar velika, vendar so večinoma vsa zelo obrabljena in precej slaba. Definitivno niso primerna za dolge ali gorske ture.

Kolesarska ekipa na štartu etape

Naša pot

Pot nas je vodila ob reki Torrens, ki teče skozi Adelaide. Reka Torrens je dolga 85 km in izvira v bližnjih hribih. Tako v zgodovini kot tudi danes je imela velik pomen za razvoj mesta, saj so zajetja v zgornjem delu toka ključna za vodooskrbo prebivalcev. Reka je poimenovana v čast polkovniku Robertu Torrensu, ki je bil leta 1836 eden izmed ustanoviteljev mesta. Njeno originalno, aboriginsko ime je Karra wirra-parri. Več informacij si lahko preberete na tej povezavi. Pokrajina ob reki je slikovita; popeljali smo se celo čez pravljično deželo.

Kolesarjenje ob bregu reke Torrens

Pravljična dežela, v ozadju pa obrisi pivovarne - povsem drugačna pravljica :)

Po dobri uri kolesarjenja smo pred seboj zagledali peščeno plažo na Henley Beachu, kjer se reka izliva v morje. Po kratkem počitku smo se odpravili v smeri proti jugu in najprej s kolesi prečkali reko, potem pa nekaj kilometrov kolesarili po belem pesku. Pot nas je nato vodila po kolesarski stezi vse do Glenelga. Tam smo si privoščili daljši oddih in kratek fotošuting. Nazaj smo se vrnili po nasprotnem bregu reke. Pot za nazaj je bila kar naporna, saj so bile naše kolesarjenja nenavajene noge in riti precej boleče, poleg tega je začelo pripekati še močno sonce. Po kakih dveh urah kolesarjenja do izhodišča smo bili presrečni, da smo se skobacali iz starih in zguncanih koles.

Pri izlivu reke 

Prečkanje "mogočne" reke

Namakanje nog v hladni vodi

Sprehod po plaži

Počitek v senci se je še kako prilegel

Zvezne volitve 7.9.2013

V prvih mesecih v Avstraliji sva zvečer pogosto gledala televizijo, saj sva želela biti na tekočem z dogajanjem. Poleg tega je gledanje televizije tudi dober način privajanja na avstralščino. Vroča tema tistega časa so bile zvezne volitve. Z vseh strani sva bila bombardirana s politično propagando. Avstralski parlament je dvodomen. Zgornji dom parlamenta predstavlja Senate, spodnji dom pa House of Representatives. Kar je predvsem zanimivo tukaj je, da so volitve obvezne. Volilna udeležba je zaradi tega več kot 90 %. Če ne prideš na volitve, pa moraš podati razlog, zakaj te ni.

V ospredju volitev sta bili kot tradicionalno dve stranki, levosredinski laburisti (ang. Labor Party) in desnosredinski liberalci (Liberal Party). Laburisti so bili v iztekajočem mandatu vladajoča stranka, katere vodja je bil Kevin Rudd. Opozicijo je vodil Tony Abbot. Kandidiralo je tudi veliko drugih strank, kot so npr. zelenčki (Australian Greens) in Palmer United Party, katere ustanovitelj in vodja je rudarski magnat Clive Palmer. V Avstraliji je, podobno kot v ZDA, volilna baza izrazito polarizirana, saj veliko večino glasov prejmeta dve glavni stranki.

Javnomnenjske raziskave so že od samega začetka kazale na zmago Abbota, ki je na koncu tudi zanesljivo zmagal. Enkrat ali dvakrat sva celo spremljala predvolilno debato, ki je bila kar pestra in ognjevita. Propaganda večinoma ni bazirana na lastnem programu in idejah, temveč na pljuvanju čez nasprotnike. Prljava igra pač.

Glavne točke, okoli katerih se je vrtela debata, so bile ukinitev davka na izpust CO2, ki ga je uvedla laburistična vlada, kaj narediti z iskalci azila (reveži, ki se poskušajo večinoma iz Indonezije s čolni pretihotapiti v Avstralijo), znižanje brezposelnosti, reševanje avtomobilskega velikana znamke Holden, istospolne poroke in še druge manjše teme.

Nama je bil izrazito bolj všeč vodja laburistov in dotedanji predsednik vlade Kevin Rudd, ki je zelo karizmatičen in dober govorec (včasih celo preveč blebeta). 

Tudi z Ruddovo politiko se nekako bolje poistovetiva. Kar nekajkrat naju je presenetil s svojimi odličnimi replikami. Tu je eden izmed primerov.

Med kenguruji in koalami - Cleland Wildlife Park 1.9.2013

Cleland Wildlife Park je ena izmed večjih turističnih znamenitosti Južne Avstralije. Park se razteza na površini 35 hektarjev, v njem pa lahko občuduješ značilne avstralske živali, kot so kenguruji, koale in emuji. Za ta izlet sva imela velika pričakovanja, saj se lahko med njimi tudi prosto sprehajaš in jih hraniš. Na pot sva se odpravila z avtobusom, ki naju je okoli Mount Loftyja peljal v hribe. Družbo na avtobusu nama je delal Dany, ki prihaja iz Sirije in je bil Tadejev sošolec iz tečaja angleščine. Dany je 11 let živel v Savdski Arabiji in nama je med vožnjo pripovedoval o tamkajšnjem življenju. Iz prve roke sva izvedela, kako je živeti v njihovi družbi, kjer ženske ne smejo voziti in nimajo skorajda nobenih pravic, kjer moški lahko udari žensko v javnosti brez, da bi kdo posredoval, kjer so gorivo, voda in elektrika praktično zastonj in kjer morajo nemuslimani uporabljati druge ceste kot muslimani. 

Po približno 40 minutah vožnje smo prispeli v Cleland. Tam smo se dobili še z ekipo Venezuelcev in ukrajinskim parom. Bili smo kar precej multikulturni. Od Ukrajinke Sandre smo dobili lekcijo o nevarnosti sonca v Avstraliji, Avstralija ima namreč eno izmed najmočnejših sončnih sevanj in posledično veliko obolenj z rakom na koži. Poučila nas je, da je tukaj potrebno uporabljati kreme za sončenjem z visokim faktorjem. No, takoj po tem sva si v prodajalni kupila kremo za sončenje s faktorjem 50.

Pred vhodom v park

Končno v parku. Najprej smo prikorakali do ograjenega prostora, kjer se je nahajal zloglasni tasmanski vrag. Gre za majhno, črno in skrivnostno živalco. Ko smo prišli tja, je vragec laufal sto na uro v krogih med grmovjem in ga je bilo zelo težko ujeti v objektiv.

Tasmanski vrag v movingu

Nato smo se podali do koal. Katja je na internetu prebrala, da lahko koalo držiš ter se z njo slikaš in si je to srčno zaželela. Za "borih" 30 dolarjev sva to tudi naredila. Oblečejo te v zeleno majico, s katero posnemaš drevo in nate obesijo to kar veliko in kar težko (10 kg) žival. S kremplji spleza nate in se te oprijema kot drevesa. Vmes jo ves čas hranijo z evkaliptusom. Ko jo držiš, se lepo nasmeješ in poziraš za sliko. Koala pa je tako ali tako zelo fotogenična in navajena slikanja.

Happy family :)

Pot nas je vodila do jezera, kjer smo si ogledali pelikane, črne labode, račke in številno drugo perjad.

Med račkami 

Sledil je najbolj fascinanten del parka - velik travnik z redkimi drevesi, kjer kenguruji veselo skačejo naokrog. No, zaradi toplega in sončnega vremena so bolj ležali in se skrivali v senci. Kakšne pol ure smo uživali v njihovi družbi in jih hranili.

Tadej futra kenguruja

Nato smo si ogledali še vombata, emuje, dinga in bogate terarije s strupenimi kačami in pajki.

Emu - največja avtohtona vrsta ptiča v Avstraliji

Park je bil res enkraten in družba je bila odlična. Vesela sva bila, da sva upoštevala Sandrin nasvet in se namazala s kremo za sončenje, saj je bilo sonce res močno in bi bila brez tega verjetno močno opečena.

Dream team migrantov