Kino pod zvezdami - Glenelg 15.12.2013

Po obisku Slovenskega kluba sva se s tramvajem odpravila v Glenelg, da bi si v kinu na prostem ogledala film Dirka življenja (ang. Rush) režiserja Rona Howarda (imdb). Opeair Cinema je v Glenelgu letos potekal prvič, filme pa so predvajali skoraj celoten december.

Na Moseley Squaru smo se dobili z Glay, Victorjem in Danyjem in se skupaj odpravili do ograjenega prostora čisto blizu morja, kjer je bilo filmsko platno. Našli smo prostor v bližini platna, raztegnili deke in se ulegli na tla. Kmalu pa smo ugotovili, da smo naredili napako, ker si nismo rezervirali ležišč, ki so izgledala izjemno udobno. Ko je sonce zašlo, se je pričelo počasi temniti in film se je začel. Hkrati nama je postalo zaradi močnega vetra z morja tudi precej hladno, vendar je bilo vredno potrpeti.

Na prizorišču pred pričetkom filma

Film je bil fantastičen. Predstavil je zgodbo o  Nikiju Laudi in Jamesu Huntu, dveh dirkačih formule 1, ki sta bila velika rivala in sta se v razburljivi sezoni 1976 borila za naslov prvaka vse do zadnje dirke. Zelo zanimivo in na trenutke dih jemajoče dirkanje, mesarsko klanje za vsako točko v svetovnem prvenstvu, super zgodba in odlična igralska zasedba. Vse, kar si lahko želite v dobrem filmu. Film je vreden ogleda tudi za tiste, ki jih formula 1 ne zanima kaj preveč. Najina ocena: 4.5/5.

Veliko filmsko platno

Predbožično kosilo v Slovenskem klubu 15.12.2013

Za Slovenski klub v Adelaidu sva izvedela že kmalu po najinim prihodu v Avstralijo. Nahaja se dobrih 20 minut izven centra mesta, v Dudley Parku (povezava). Prvič sva si ga prišla ogledat neke nedelje v oktobru. Klubski prostor s številnimi mizami, šankom in kuhinjo je še kar velik. Takrat (tako kot večino nedelj) so bili v klubu zbrani le starejši Slovenci, ki so v Avstralijo migrirali po 2. svetovni vojni. Tako sva malo pokramljala s starejšimi gospodi in gospemi ter poslušala njihove zgodbe o migracijah z ladjami. Pripovedovali so, kako so dober mesec potovali brez, da bi vedeli kam gredo, kaj lahko pričakujejo in brez poznavanja jezika. Slišali so obljube o zemlji tam daleč stran, ki ponuja kruh in zavetje. Ja, tisto so bili popolnoma drugačni časi. Povojni časi.

Naslednjič sva se v Slovenskem klubu znašla na predbožičnem kosilu. Le-tega organizirajo vsako leto kakšen teden pred božičem in velja za največje druženje v Slovenskem klubu. Takrat priromajo tudi mlajši, da vsaj enkrat na leto skupaj z drugimi Slovenci pojedo tradicionalno slovensko kosilo in med seboj pokramljajo v slovenskem jeziku. Midva sva se tja odpravila z Mojco in Urošem. Že v naprej smo rezervirali mizo, saj je ponavadi povpraševanje kar veliko. Cena kosila je bila 25 AUD (približno 18 €). Na srečanje sva komaj čakala, saj sva si zaželela tradicionalne slovenske hrane, saj veste, kakšne dobre domače pečenke, krompirja, kislega zelja, goveje juhce, potice itd.

Ko smo prišli, je bilo v prostoru že živahno. Ljudi je bilo kar veliko, tudi nekaj mlajših. Na mizah nas je pričakala predjed, majhen in okusen narezek. Poleg tega smo zraven dobili še vrč vina, da smo lahko nazdravili tako, kot se spodobi. Zgledalo je obetavno. Sledila je topla predjed, in sicer testenine z bolonjsko omako. Ne preveč slovensko, predvsem pa neokusno. Omaka je bila cenena, pašta prekuhana. Tudi glavna jed ni bila kaj prida. Dva tanka goveja zrezka prelita s pripravljeno omako in vzorcem zamrznjene zelenjave. Sladica je bila še največji fiasko. Odmrznjen jabolčni štrudelj, ki to ni bil, prelit s smetano, ki ni bila niti stepena. Nič od tega ni bilo ne preveč slovensko, ne doma pripravljeno. Tako pač je, če najameš cenen catering.

Uroš, Mojca in Katja v slovenskem klubu

Ko se je razočaranje slabega kosila poleglo, je imel predsednik kluba Ivan Cafuta slovesni nagovor, kjer se je zahvalil vsem navzočim in na kratko predstavil prihodnje dogodke, ki jih bo organiziral klub. Po kosilu se nama je počutje precej izboljšalo, saj sva spoznala nekaj novih ljudi. Prijetno je bilo klepetati z mlajšimi migranti, ki so prišli v Adelaide iz različnih koncev Slovenije, predvsem iz štajerskega konca. No, konec koncev, čeprav sva imela drugačna pričakovanja, sva se imela vseeno lepo.

South Australian Museum 7.12.2013

South Australian Museum (Muzej Južne Avstralije) se nahaja na severnem obrobju centra (North Terrace), v neposredni bližini univerze in knjižnice (povezava). Podoben je Prirodoslovnemu muzeju v Ljubljani. V njem so razstavljene zbirke mineralov, meteoritov in fosilov, zbirke živalskih in rastlinskih vrst ter aboriginskih artefaktov. Muzej je brez vstopnine, je relativno majhen, a kar zanimiv. Ogled vzame kakšni dve uri časa, morda malo več, če te zares prevzame in se zapičiš v vsako podrobnost. Definitivno pa je vreden ogleda. Če ne drugega, se vsaj malo podučiš o zgodovini prvotnih prebivalcev Avstralije.

Pred okostjem orjaškega kita

Zbirka bumerangov, ki so jih uporabljali aborigini

Zbirka mineralov

Še dobro, da so zaprte, ker je Tadej nanje alergičen

McLaren Vale Winetour 9.11.2013

Avstralija je svetovno znana po svojih vinih in velja za četrtega največjega svetovnega izvoznika, saj prodajo le 40 % pridelanih vin na domačem tržišču. Med vsemi zveznimi državami najbolj izstopa Južna Avstralija, pridela namreč več kot polovico vseh avstralskih vin. Tudi v okolici Adelaida se nahaja veliko vinorodnih okolišev (povezava). Tokrat sva se v družbi Slovenke Jasmine in Brazilke Natashe odpravila v McLaren Vale, ki se nahaja slabo uro vožnje iz Adelaida proti jugu. Ta vinorodni okoliš je poznan predvsem po izvrstnem shirazu, ki je tudi sicer najbolj pogosta vrsta vina v Južni Avstraliji.

Po kratki vožnji smo prispeli v dolino. Pokrajina nama je bila dobro znana že iz domačih krajev, iz številnih vinorodnih okolišev v Sloveniji. Številni nizki in položni grički, ki jih večinoma naseljujejo veliki nasadi trt. Že v prvi vinarni smo dobili karto številnih vinarn (najbrž več kot 100), ki se nahajajo na tem območju. Verjetno bi se bilo kar težko odločiti, katere obiskati, a sta bili na srečo z nama vinski ekspertki. Tako smo se odpravili v 3 vinarne, kjer smo stestirali kar nekaj različnih vrst vin. Prekrasen dan po prelepi pokrajini smo zaključili z okusnim kosilom v lokalni restavraciji.

Ni nam bilo slabo :)

Preizkuševalci vina z gričevnato pokrajino v ozadju

Med delfini - Dolphine Cruise 31.10.2013

Kot sva že omenila, sva se po prihodu v Adelaide vpisala na tečaj angleščine za migrante. Tadej je obiskoval intenzivni tečaj, ki je bil usmerjen predvsem v iskanje službe. Vodila ga je domačinka Sonya, obiskovalo pa ga je 14 svežih migrantov iz različnih koncev sveta in različnih strokovnih profilov. Zadnji dan tečaja smo odšli na izlet - na plovbo med delfine.

Poleg tečajnikov je z nami odšlo tudi nekaj ostalih družinskih članov. Najprej smo ujeli jutranji vlak iz centra do Port Adelaida, kjer je na nas čakala ladja. Plovba je bila presenetljivo poceni, saj smo zanjo odšteli le 8 dolarjev (dobrih 5 evrov) na osebo (povezava). Ladja sicer ni bila ravno luksuzna, vendar dovolj dobra za dvourno plovbo po kanalu.

Skupina tečajnikov z nekaj "dodatki"

Ekipa se vkrca na ladjo

Bila sva polna pričakovanj, da bova videla številne delfine, ki veselo plavajo ob ladji in nas spremljajo, živahno skačejo iz vode in čofotajo. Plovba je bila sicer zelo sproščujoča za telo in dušo, vendar sva bila tudi malce razočarana, saj sva videla le enega delfina in še ta se je sramežljivo držal precej daleč stran od ladje. Tudi razgled ni bil ravno romantičen, saj so nas obkrožali kontejnerski terminali, cementarna in drugi industrijski objekti.

To je praktično vse, kar sva videla od delfinov :)

Po dveh kratkih urah plovbe smo se spet znašli na trdnih tleh. Ker je bil dan topel in sončen ter družba tako dobra, se še nismo hoteli raziti in smo se odpravili na bližnjo plažo v Semaphore. Tam smo si privoščili prigrizek pod toplim soncem. Prvič sva poskusila pico iz svetovno znanega Pizza Hut-a, ki je bila za fast-food standarde presenetljivo okusna (vendar kljub temu definitivno ne na nivoju dobrih picerij ali pa Tadejeve domače pice). Po malici se je prileglo še malo gibanja. Naša učiteljica Sonya in ekipa Bangladeševcev so na vsak način vztrajali pri kriketu. Kriket je zelo priljubljen šport v Avstraliji (sicer ne vidiva razloga, saj je igra po najinem mnenju neverjetno dolgočasna) in Sonya je imela kot prava Aussie v avtu prenosen kriket komplet. Zadeva je seveda plastik fantastik made in China in služi za zabavo na plaži. Naju igra ni kaj posebej privlekla in sva bila večino časa le statista. Po kakšnih 10 minutah sva igro raje zapustila in uživala v sprehodu po plaži. 

Sonya nas poučuje o pravilih kriketa

Katja pozira na peščeni plaži