Kino pod zvezdami - Glenelg 15.12.2013

Po obisku Slovenskega kluba sva se s tramvajem odpravila v Glenelg, da bi si v kinu na prostem ogledala film Dirka življenja (ang. Rush) režiserja Rona Howarda (imdb). Opeair Cinema je v Glenelgu letos potekal prvič, filme pa so predvajali skoraj celoten december.

Na Moseley Squaru smo se dobili z Glay, Victorjem in Danyjem in se skupaj odpravili do ograjenega prostora čisto blizu morja, kjer je bilo filmsko platno. Našli smo prostor v bližini platna, raztegnili deke in se ulegli na tla. Kmalu pa smo ugotovili, da smo naredili napako, ker si nismo rezervirali ležišč, ki so izgledala izjemno udobno. Ko je sonce zašlo, se je pričelo počasi temniti in film se je začel. Hkrati nama je postalo zaradi močnega vetra z morja tudi precej hladno, vendar je bilo vredno potrpeti.

Na prizorišču pred pričetkom filma

Film je bil fantastičen. Predstavil je zgodbo o  Nikiju Laudi in Jamesu Huntu, dveh dirkačih formule 1, ki sta bila velika rivala in sta se v razburljivi sezoni 1976 borila za naslov prvaka vse do zadnje dirke. Zelo zanimivo in na trenutke dih jemajoče dirkanje, mesarsko klanje za vsako točko v svetovnem prvenstvu, super zgodba in odlična igralska zasedba. Vse, kar si lahko želite v dobrem filmu. Film je vreden ogleda tudi za tiste, ki jih formula 1 ne zanima kaj preveč. Najina ocena: 4.5/5.

Veliko filmsko platno

Predbožično kosilo v Slovenskem klubu 15.12.2013

Za Slovenski klub v Adelaidu sva izvedela že kmalu po najinim prihodu v Avstralijo. Nahaja se dobrih 20 minut izven centra mesta, v Dudley Parku (povezava). Prvič sva si ga prišla ogledat neke nedelje v oktobru. Klubski prostor s številnimi mizami, šankom in kuhinjo je še kar velik. Takrat (tako kot večino nedelj) so bili v klubu zbrani le starejši Slovenci, ki so v Avstralijo migrirali po 2. svetovni vojni. Tako sva malo pokramljala s starejšimi gospodi in gospemi ter poslušala njihove zgodbe o migracijah z ladjami. Pripovedovali so, kako so dober mesec potovali brez, da bi vedeli kam gredo, kaj lahko pričakujejo in brez poznavanja jezika. Slišali so obljube o zemlji tam daleč stran, ki ponuja kruh in zavetje. Ja, tisto so bili popolnoma drugačni časi. Povojni časi.

Naslednjič sva se v Slovenskem klubu znašla na predbožičnem kosilu. Le-tega organizirajo vsako leto kakšen teden pred božičem in velja za največje druženje v Slovenskem klubu. Takrat priromajo tudi mlajši, da vsaj enkrat na leto skupaj z drugimi Slovenci pojedo tradicionalno slovensko kosilo in med seboj pokramljajo v slovenskem jeziku. Midva sva se tja odpravila z Mojco in Urošem. Že v naprej smo rezervirali mizo, saj je ponavadi povpraševanje kar veliko. Cena kosila je bila 25 AUD (približno 18 €). Na srečanje sva komaj čakala, saj sva si zaželela tradicionalne slovenske hrane, saj veste, kakšne dobre domače pečenke, krompirja, kislega zelja, goveje juhce, potice itd.

Ko smo prišli, je bilo v prostoru že živahno. Ljudi je bilo kar veliko, tudi nekaj mlajših. Na mizah nas je pričakala predjed, majhen in okusen narezek. Poleg tega smo zraven dobili še vrč vina, da smo lahko nazdravili tako, kot se spodobi. Zgledalo je obetavno. Sledila je topla predjed, in sicer testenine z bolonjsko omako. Ne preveč slovensko, predvsem pa neokusno. Omaka je bila cenena, pašta prekuhana. Tudi glavna jed ni bila kaj prida. Dva tanka goveja zrezka prelita s pripravljeno omako in vzorcem zamrznjene zelenjave. Sladica je bila še največji fiasko. Odmrznjen jabolčni štrudelj, ki to ni bil, prelit s smetano, ki ni bila niti stepena. Nič od tega ni bilo ne preveč slovensko, ne doma pripravljeno. Tako pač je, če najameš cenen catering.

Uroš, Mojca in Katja v slovenskem klubu

Ko se je razočaranje slabega kosila poleglo, je imel predsednik kluba Ivan Cafuta slovesni nagovor, kjer se je zahvalil vsem navzočim in na kratko predstavil prihodnje dogodke, ki jih bo organiziral klub. Po kosilu se nama je počutje precej izboljšalo, saj sva spoznala nekaj novih ljudi. Prijetno je bilo klepetati z mlajšimi migranti, ki so prišli v Adelaide iz različnih koncev Slovenije, predvsem iz štajerskega konca. No, konec koncev, čeprav sva imela drugačna pričakovanja, sva se imela vseeno lepo.