Peklenska vročina 14.1.2014

Če mislite, da je v naši ljubi Sloveniji vroče, pridite enkrat sredi januarja v Adelaide, pa boste zagotovo spremenili mnenje. Letošnje poletje je bilo rekordno vroče, saj je bilo zabeleženih kar 13 dni, ko se je živo srebro povzpelo nad 40 stopinj Celzija. Januarja je termometer pokazal peklenskih 45,1 stopinj (povezava). Globalno segrevanje kaže svoje zobe tudi tukaj.

Ko ob najbolj vročih dneh stopiš iz stanovanja, te malodane zadane infarkt. Izgleda približno tako, kot da odpreš vročo pečico in daš zraven glavo. Dobesedno peče. K temu je potrebno dodati še neverjetno močno sonce, ki je zaradi visokega UV sevanja zelo nevarno. Tako ni presenetljivo, da ima Avstralija najvišjo stopnjo kožnega raka na svetu (povezava)! Zato, če zahajate v ta konec sveta, pamet v roke in namažite se s sončno kremo z visokim faktorjem, tudi če nameravate biti v senci. Če si kakšno uro zunaj in nisi namazan, si lahko že pošteno opečen.

In če predstavlja vročina težavo podnevi, je še skoraj večji problem ponoči, saj ostane zrak razgret skozi celotno noč in je spanje malodane onemogočeno. Spomniva se neke noči, ko je bila temperatura okoli polnoči 39 stopinj Celzija! Tako 24 ur na dan ropota klima, stanovanje pa je še vedno pregreto. Seveda je problem tudi v gradnji, saj hiše tukaj praktično nimajo izolacije in se, ko ugasneš klimo, v roku desetih minut spet segreje na neznosno temperaturo.

Tudi koalam to poletje ni prizaneslo

Nevarnost predstavljajo tudi številni požari, ki vsako leto redno divjajo v okolici Adelaida in na splošno po celotni Avstraliji. Na srečo letos nismo imeli nobenega v neposredni bližini mesta, jih pa je bilo kar nekaj kakšnih 50 kilometrov izven mesta.

Ja, tako izgleda poletna vročina tu spodaj. Mislim, da se ne bova nikoli več pritoževala nad le-to v Sloveniji. Zdaj lahko rečeva, da je tam poleti prav prijetno frišno. No, vsaj v primerjavi z Avstralijo.

Fuzbal Adelaide vs Sydney 3.1.2014

Že nekaj tednov se je govorilo, da bo italijanski superzvezdnik Alessandro Del Piero, nekdanji nogometaš Juventusa, ki na stara leta brca žogo v Sydneyu, gostoval v Adelaidu. Govorice so bile iz dneva v dan glasnejše, dokler niso bile kakšen teden pred tekmo dokončno potrjene. Legenda prihaja v Adelaide. Tadej je takoj stekel k računalniku in hitro rezerviral karte. 

S tramvajem sva se odpravila na Coopers Stadium, ki je poimenovan po glavnem sponzorju, dobro poznani lokalni pivovarni Coopers. Gre za sodoben objekt, ki lahko gosti do 17.000 navijačev in je domovanje domačega kluba Adelaide United.

Prihod na štadion

Tadej v svojem elementu

Že takoj na začetku so navijači italijanskega zvezdnika razgrnili ogromen napis v njegovo podporo. Navijači Uniteda so takoj vrnili s kontro. Vzdušje je bilo naelektreno. Tekma je bila odlična, končala se je z dvema goloma na vsaki strani in veliko drame. Tudi kakovost nogometa je bila na presenetljivo visoki ravni. Edino razočaranje je bil prav Del Piero, kateremu se leta že precej poznajo. Kljub temu so bile vstopnice nedvomno vredne tistih približno 15 evrov, kar je za avstralski standard kar poceni.

Dobrodošel v Adelaidu Alex

In kontra najbolj srčnih privržencev Uniteda

Legenda v živo

Tudi v Adelaidu imamo svojega Balotellija

Praznovanje novega leta

Pa se je obrnilo še eno leto. Za naju je bilo zaradi urnega premika pri potovanju v Avstralijo še za slabih 8 ur krajše. Bojni načrt za zadnji dan v letu je bil sledeč. Najprej naj bi se dobili v baznem štabu, in sicer v venezuelski rezidenci. Tukaj naj bi nekaj pojedli in popili, saj ne moremo iti lačni in žejni v mesto :D. Kako pametna je bila ta odločitev, smo ugotovili šele nekaj ur zatem. A o tem nekoliko pozneje. Kot že rečeno, smo se najprej dobili pri Victorju in Glaymar, kjer smo poroštiljali.

Masterchef Victor

BBQ v backyardu

Potem smo se odpravili v severni del mesta, v Elder Park, kjer se vsako leto tradicionalno odvijajo koncerti in novoletno odštevanje. Tam nas je pričakala ogromna množica ljudi in dobra glasba. Tudi sami smo se pomešali med množico, a smo kmalu naleteli na problem. V Avstraliji namreč ni dovoljeno piti alkohola na trgih, v parkih in drugih javnih površinah, temveč le na za to začrtanih prostorih. Ker je bila v teh majhnih začrtanih površinah koncentracija ljudi zelo velika in vrsta za pivo neskončno dolga, smo v novo leto vstopili povsem žejni. O kakšni penini smo lahko samo sanjali. Avstralci s svojo zakonodajo proti alkoholu kar precej pretiravajo in s tem zašuštrajo novoletne načrte marsikateremu turistu in novopečenemu migrantu. Kaj ni nenazadnje tradicija, da se v novo leto zakoraka s kozarcem penine v roki?

Neizmerna množica na Elder Parku

No, žejni smo vstopili v novo leto, a pričakal nas je spektakularen ognjemet, ki je trajal dobrih 15 minut. Nebo nad Adelaide Ovalom, novim štadionom v Adelaidu, je bilo razsvetljeno v nešteto različnih odtenkih. Rakete so izstreljevali v ritmu glasbe in tako smo bili priča izjemni harmoniji glasbe in barv. Po koncu ognjemeta smo se v smeri množice premikali nazaj proti centru mesta, z namenom, da bi prijeten večer nadaljevali v kakšnem glasnem lokalu. A doživeli smo še eno razočaranje. Večina lokalov je bilo zaprtih, z izjemo nekaterih, ki so gostili private partyje. Ljudje so odhajali domov, ko ni bila ura še niti ena! Mesto je zamiralo in tako smo se tudi mi odpravili vsak na svojo pot domov. Ja, evropska mesta so pač veliko bolj živahna.

Spektakularen ognjemet nad Adelaide Ovalom

Božič pri Mojci in Urošu 24.12.2013

Božični prazniki. Tisti čas v letu, ki se ga tradicionalno preživi v družbi najbližjih. Čas, ko se vse družina zbere na kupu in uživa ob slastnih dobrotah in božičnih pesmih. Predbožične priprave so se za naju pravzaprav začele že kakšna dva dneva prej, ko je Katja pričela s peko piškotov. Pridno je mesila testo, pečica je neprestano obratovala, Tadej pa je imel funkcijo poskusnega zajčka (kar mu seveda ni bilo ravno težko :D). Rezultati trdega dela so vidni na spodnjih dveh fotografijah.

Rafaelo kroglice in rolada

Linške oči, medenjaki in kifeljčki. Mljask, mljask...

Letošnjega božiča žal nisva mogla preživeti z najinima družinama, smo se pa zato z drugimi družbe željnimi migranti zbrali pri Mojci in Urošu v njunem domovanju na Henley Beachu. Zbrali smo se v nemško-poljsko-slovenski zasedbi. Ob dobrem vinčku in hrani smo se hitro sprostili, poklepetali in pozabavali. Trditi, da je bila večerja pojedina, bi bilo ogromno podcenjevanje, saj je že mejila na prenažiranje do te mere, da je bilo ogroženo zdravje njenih udeležencev. Obilni predjedi, katere kraljica je bila domače narejena pašteta, je sledil ogromen kos šunke, večkilski puran in gora slaščic. Na koncu so bili naši trebuhi tako polni, da smo komaj vstali in se odpravili na sprehod ob morju.

Božično vzdušje

Trije mušketirji

Ubogemu puranu se ne piše dobro :D

Nabiranje jagod Beerenberg 21.12.2013

Spet sva se podala v naše preljube hribe. Nekako ne moreva iz slovenske kože, saj ves čas rineva nekam na visoko. Tukaj se je začela sezona jagod in tudi midva sva si zaželela okusiti kakšen slasten rdeč sadež. Tako sva se odpravila pobirat jagode v Beerenberg Strawberry Farm, ki se nahaja v Hahndorfu. Beerenberg je znan proizvajalec marmelad in drugih prefinjenih izdelkov (povezava). Njihova polja že od davnega leta 1839 obdelujejo priseljenci nemških oz. pruskih korenin.

Welcome to Beerenberg

Najprej sva odšla v njihovo prodajalno, kjer prodajajo nešteto mamljivih izdelkov. Tam sva si lahko za nekaj dolarjev kupila vstopnico za nabiranje jagod na polju. Tako je, v Avstraliji je potrebno plačati tudi vstopnino na polje. Nabrane jagode nato še dodatno plačaš glede na nabrano količino. Vse skupaj je kar drago, a strank jim očitno ne manjka, saj je na poljih kar mrgolelo nabiralcev. Tudi midva sva uživala in nabrala nekaj res prelepih rdečih jagod. S polno posodico sva se vrnila v prodajalno, kjer sva nakupila še nekaj drugih dobrot. Zvečer pa sva si najine trdo prigarane jagode tudi privoščila.

Njihova prodajalna. Nema da nema, stotine različnih vrst marmelad in namazov, med in še pa še.

Katja pridno nabira

Mmm, kako so slastne...